Spoštovani g. nadškof Stanislav, gospod škof Anton, dragi bratje kanoniki in duhovniki, dragi bratje in sestre!

Ves postni čas nas je usmerjal v skrivnosti, ki jih obhajamo v tem velikem tednu; tako kot je vse Sveto pismo od začetka do evangelijev usmerjeno v skrivnost Jezusovega življenja, trpljenja in vstajenja, saj so se v Jezusu izpolnile vse svetopisemske prerokbe in vsa hrepenenja človeštva. Tako je bogoslužje velikega tedna povzetek vsega Jezusovega oznanjevanja, čudežev ter celotnega poslanstva. Danes nas Cerkev vabi, da se posebej ustavimo pri Jezusovem trpljenju. 

Molitev križevega pota v postu in sedaj poslušanje pasijona po evangelistu Janezu nas pripravlja na podoživljanje Jezusovega groznega trpljenja. Že duševno trpljenje v pričakovanju groznega fizičnega trpljenja, ki ga je poznal vnaprej, in svojo smrt, potem krvavi pot v Getsemaniju in v zapuščenosti, sodba, norčevanje ter sramotenje, bolečine pri bičanju, bolečine s trnjevo krono, okrutnosti in srečavanja na križevem potu,  križanje in grozno umiranje na križu. Vse to gledamo in premišljujemo – gledamo trpečega Jezusa. Morda je najbolje biti z njim v tišini – ga počastiti na križu in se zahvaljevati za odrešenje.

Težko si predstavljamo vse to trpljenje, ker se vsak od nas boji trpeti, bojimo se bolečine, zapuščenosti, norčevanja … In Jezus je vstopil v vse to, da bi bil z nami, da bi bil s človekom, ki trpi. Spomnimo se Očetove ljubezni: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna« (Jn 3,16-19). Naš nebeški Oče hoče, da bi vsi imeli življenje, da bi imeli luč, da bi imeli blizu njegovega Sina Jezusa in ne bi občutili zapuščenosti. 

V vse človeške situacije želi vstopiti učlovečeni Božji Sin. V pismu Filipljanom smo večkrat slišali v teh dneh: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je  postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2, 6-11). 

Ko premišljujemo Jezusovo trpljenje na veliki petek, se zaustavimo najprej pri njegovem fizičnem, telesnem trpljenju; neizmerno trpljenje bičanja in križanja. Ustavimo pa se tudi pri njegovem duševnem in duhovnem trpljenju. Ob tem se zamislimo nad njegovo zapuščenostjo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« V vsem dogajanju se je čutil tudi zapuščenega od ljudi; pa ne le od tistih tam v Jeruzalemu, pač pa od ljudi, ki njegovega daru odrešenja ne sprejmejo; ki jim je vseeno, kaj Bog pripravlja za človeka. Čutil je zapuščenost od ljudi, ki so in še vedno zavračajo Božjo besedo, besedo odrešenja in življenja in ki so in ki tudi sedaj delajo krivico drugim ljudem: pomislimo na vojne in pomislimo tudi na medsebojne spore v osebnem življenju ljudi. Čutil je zapuščenost od ljudi, ki zavračajo življenje, saj je on sam Življenje: od ljudi, ki uničujejo življenja nerojenih otrok, in od ljudi, ki načrtujejo evtanazijo. Kljub vsej tej zapuščenosti je Jezus molil za vse te ljudi: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Poleg pogleda na Jezusa, Boga in človeka, pa se naše misli ustavljajo ob vseh osebah, ki jih doživljamo na križevem potu in v pasijonu. Veliko jih je in so zelo različni; z zelo različnim odnosom do Jezusa. Morda se lahko tudi mi sami prepoznavamo v teh ljudeh, ki so Jezusa spremljali: bili so apostoli od Petra do Juda Iškarjota, bili so drugi učenci in učenke, tam je bila Božja Mati Marija, pobožne žene, Simon iz Cirene in drugi dobrohotni možje, bili so veliki duhovniki, farizeji in pismouki, Pilat in njegova žena, stotnik in vojaki, verni in neverni, možje in žene v množici, ki je obsojala, in drugi možje in žene v množici, ki je jokala in žalovala, meščani Jeruzalema in Betanije, romarji iz vse Palestine … Vsak se je na svoj način opredelil za Jezusa, vsak je imel svoj odnos. Bratje in sestre, tudi vsak od nas ima prav poseben odnos do Jezusa, našega Gospoda.

Posebej pa mi današnje bogoslužje govori o Jezusovi daritvi, ki je tako enkratna in ki je hkrati tako vsakdanja. Jezus se je namreč izročil v roke grešnikov in ti ljudje so ga prijeli. Prijeli so njegovo telo – v njegovem darovanju. Kako nas prav te besede izročitve in sprejetja tesno povežejo z našo vsakdanjo sveto mašo. »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas! Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin!«

Tako kot se je na veliki petek njegovo telo darovalo na križu, tako se izroča pri vsaki evharistiji Jezus nam v hrano, da ne bi bili zapuščeni, da bi prejeli moč in polnost življenja tako za naše osebno življenje kot tudi za skupnost in za vse človeštvo. Zahvaljujmo se mu za to njegovo ljubezen in za njegovo bližino. 

Bratje in sestre, zahvaljujmo se za našo vero in da smemo biti tu pred Gospodom in mu služiti. Prav v tej veri in hvaležnosti bomo sedaj počastili Jezusa na lesu križa. Amen.

Msgr. dr. Franc Šuštar,
pomožni škof