Velikonočni praznik na tako prepričljiv način kaže na to, da radost izžareva privlačnost. Radi se družimo z veselimi. Kjer je veselje, tam je navadno tudi širokosrčnost in upanje. Slavimo radost in upanje velike noči. To je prvo kar bi si želeli čim bolj doživeti. Toda to nas ne sme odvračati od resničnosti življenja, kjer se še vedno pojavljajo tema ter sence obupa in tesnobe. Obhajamo namreč vstajenje Križanega. Obred prižiganja velikonočne sveče nas s postopno rastočo svetlobo spominja na to, da ne živimo le sredi svetlobe dneva in da so tudi v nas različne sence, temine. Toda Luč je močnejša od teme. Življenje je močnejše od smrti, ljubezen močnejša od vsakršnega sovraštva. V jedru človeškega življenja je hrepenenje po večnem, po lepem in dobrem.
Velikonočni praznik je vsako leto nov izziv za razmislek, koliko smo zares velikonočni kristjani, ne neki sanjači lažnega upanja, ampak upanja, ki izhaja iz globokega hrepenenja in prepričanja, da prav za vsakega človeka na tem svetu obstaja pot po kateri bo dosegel polnost svojega bivanja. Koliko smo zares priče tega upanja? Ali to zares živimo ali iz našega življenja odseva nekaj, kar nagovarja sodobnega iskalca pri iskanju smisla bivanja?
Ob vsem tem je odločilnega pomena, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa Mariji Magdaleni: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15).
Gre za retorično vprašanje. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga.
Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Če bomo to storili, potem bomo tudi mi, tako kot Marija, mogli prisluhniti glasu Njega, ki nas kliče po imenu (prim Jn 20,16). Marija Magdalena je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje posebno poslanstvo.
Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni v sebi pripravi prostor in notranjo svobodo, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, to je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu bogu.
Stojimo pred zahtevno nalogo, toda upanje nam daje Jezusova obljuba »da nas bo Duh resnice uvedel v vso resnico« (prim. Jn 16,13), da bomo v moči te obdarjenosti od zgoraj na vse dogajanje, stvarnost kot tako, bogastvo različnosti, gledali v luči celote odrešenjskega dogajanja, kot je to znala storiti Božja mati Marija.
Prav vsem želim, da bi na osebni ravni doživeli to upanje, vero in zavest, da smo ustvarjeni za večnost, za upanje in pogum biti, ki se na poseben način uresničujeta takrat, kadar smo v skupnosti, kadar smo z drugim in za drugega, kadar ljubimo in smo ljubljeni!
msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
