Nagovor škofa Antona Jamnika pri maši v ljubljanski stolnici na romanju II. arhidiakonata

10.3.2012 Ljubljana Nadškof Stres, Romanje, Škofija Ljubljana
Škof Anton Jamnik Škof Anton Jamnik

Ko smo zbrani v občestvu, smo opogumljeni za osebno pričevanje za Kristusa

1. Krščanske korenine kot izvir naše narodne, kulturne in verske identitete

Dragi bratje in sestre, s to slovesno mašo nadaljujemo postna romanja v ljubljansko stolnico ob 550-letnici ustanovitve ljubljanske škofije. Prisrčen pozdrav vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam, diakonom in vsem vam dragi bratje in sestre iz petih gorenjskih dekanij.

Ne da se zaobjeti »pisanosti in raznoličnosti življenja« škofije in vseh tistih, ki so v zaupanju v Božji blagoslov in Marijino varstvo storili toliko dobrega v tej častitljivi zgodovini. Ustanovitev škofije je bilo pomembno versko, kulturno in državotvorno dejanje, ki je odločilno zaznamovalo celoten slovenski prostor. Ko danes živimo v samostojni državi in smo člani skupnosti evropskih držav, je še toliko bolj potrebno, da se zavedamo ključnih dogodkov, ki so pomembni za našo narodno identiteto.

Praznovanje tega častitljivega jubileja nas vabi, da smo danes v tej družbi zares velikonočni kristjani, polni upanja, radosti in poguma. Zato prosimo Gospoda, da poživi in okrepi našo vero, da bomo obdarjeni z njegovimi darovi mogli biti Njegove priče Ljubezni.


2. Pogled v zgodovino nas vabi k pričevanju za Kristusa danes.

»Najprej bodi pristen in iskren, vedno bolj postajaj to kar Bog pričakuje od tebe, in razžaril boš ves svet!« (sv. Katarina Sienska)

Kako nevarno je, da se tudi kristjani v sodobni poplitveni družbi prepustimo vse mogočemu kritiziranju, razno raznim delitvam »na te in one«, medijskemu prikazovanju predvsem negativnih plati življenja in celo malodušju. Podobno je, kot če bi šli mimo ribnika, v katerem je veliko rib, vse mogočih rakov in drugega življenja, pa tega ne opazimo, ker nas preglasi »kvakanje nekaj žab«, ki popolnoma obvladajo in okupirajo našo pozornost. Nekaj takega se lahko zgodi tudi v našem vsakdanjem življenju, da zaradi nekaj senc, negativnih izkušenj, kritik posameznikov, pozabimo na toliko dobrega in zares pozitivnega okoli nas.

In ta svet se ne začne spreminjati nekje daleč od nas, ampak v globinah našega srca, v ponižnem spoznanju in svobodni odločitvi za Lepo in Dobro! Nič se ne bo spremenilo, če se bomo neprestano jezili na neke potencialne sovražnike nekje od »zunaj«. Ne pozabimo, takšno ravnanje je temeljna značilnost marksistične ideologije. Nič se ne bo spremenilo, če se bomo predajali populizmu ali poceni moraliziranju, zahajali v stranpoti arogantnega dogmatizma, ali celo izgubljali upanje ter se predajali fatalizmu in malodušju, češ nič se ne more spremeniti, zapisani smo neki »usodi«. To bo zagrenilo nas same in tudi ljudi okoli nas. Prvi korak naj bi naredili pri sebi, potem v naših občestvih, skupnostih in živeli evangeljsko krščanstvo, ki prinaša upanje, radost in pogum.

Naše pričevanje za Kristusa nas po besedah sv. Katarine Sienske vabi k pristnosti in iskrenosti; da postajamo vedno bolj to kar Bog pričakuje od nas in na ta način bomo razžarili ves svet.


3. Marija, žena vere in ljubezni skupaj z nami na našem življenjskem romanju

Praznovanje 550-letnice naše škofije je posebna priložnost, da se izročimo v Marijino varstvo in se po njenem zgledu trudimo za spolnjevanje Božje volje. Slovenski človek se je skozi dolgo zgodovino, ki je bila tudi polna preizkušenj, tako rad zatekal v Marijino varstvo. Naše osrednje Marijino svetišče na Brezjah in druge romarske cerkve, so bile prostor molitve, sveti kraji, na katerih se je in se tudi danes na poseben način po Marijini priprošnji razodeva Božja bližina.

Ko se priporočamo brezjanski Mariji Pomagaj, naj posebej poudarim, da je bila med 2. svetovno vojno njena originalna podoba na oltarju v tukajšnji stolnici. Ko je bil škof Anton Vovk v Novem mestu leta 1952 zažgan, je tisti večer, ko je prišel nazaj v Ljubljano, šel k njenemu oltarju v stolnico. Ko molimo za beatifikacijo škofa Vovka,[1] je prav, da se zavedamo, kako velik častilec Marije je bil naš veliki pastir.

Ob koncu se zahvalimo in priporočimo vsem pokojnim bratom in sestram, redovnicam in redovnikom, duhovnikom, škofom, vsem, ki jih je Bog v dolgi zgodovini naše škofije že poklical k sebi. Prepričan sem, da so naši priprošnjiki pri Bogu.

Biti kristjan danes pomeni prinašati upanje, radost, iskati predvsem tisto, kar nas povezuje. Prav vsak človek naj bi se ob nas čutil sprejetega, začutil naj bi toplino, razumevanje, prav nihče ne sme biti izključen ali poniževan. Nihče ni v posesti resnice, saj Sveti Duh razsvetljuje prav vsakega človeka in ima neskončno poti, da človeka pripelje k sebi. Bog je »Bog presenečenj« in nikakor si ne smemo dovoliti, da bi omejevali Njegovo čudovito delovanje. Amen.


msgr. dr. Anton Jamnik

ljubljanski pomožni škof


 


[1] Molitev k Božjemu služabniku Antonu Vovku: »O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«