To je dan, ki ga je naredil Gospod. To je dan, ki se ga veseli sam Gospod. Jezus Kristus se veseli končnega nepreklicnega odgovora bodočega novomašnika. Zavedajoč se svoje nemoči in slabosti bo na zadnje vprašanje obljubil in odgovoril: »Hočem, z Božjo pomočjo!« Tega dne se veseli Cerkev v naši škofiji. Kakor pravi apostolsko pismo Dal vam bom pastirjev, Cerkev brez duhovnikov ne bi mogla izpolniti svoje temeljne naloge: »Pojdite po vsem svetu in naredite vse narode za moje učence,« in naročila: »To delajte v moj spomin …«, naročilo, naj vsem udom Cerkve zagotovijo dovolj kruha življenja – evharistije. Gre torej za dve zapovedi: oznanjevanje evangelija in obnavljanje njegove daritve.
Dragi diakon, od danes novomašnik, Branko! Na ta trenutek si čakal z velikim pričakovanjem in veseljem tudi ti, ki si pred šestimi leti prisluhnil Gospodovemu klicu v svojem srcu. Veselijo se s teboj tudi vsi, ki te imajo radi in spoštujejo tvojo življenjsko odločitev za Gospoda.
Veselil sem se ga tudi jaz, da bom med klicanjem Svetega Duha po dveletni duhovni suši položil nate roke in te posvetil za duhovnika, da bo naša škofija dobila novega duhovnika. Med obredom posvečenja te bom kmalu petkrat vprašal o svobodnem pristopu k posvečenju in duhovniškem služenju. Odgovoril boš: »Hočem,« petič pa dodal: »Hočem, z Božjo pomočjo.« Ta dialog spominja na pogovor med vstalim Gospodom in apostolom Petrom, ki smo ga slišali v današnjem evangeliju. Peter, ki je Jezusa trikrat zatajil, mu je trikrat izpovedal svojo predanost in ljubezen. »Da, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,17). Vsak, ki se svobodno odloči, da bo šel za Jezusom, Dobrim pastirjem, je poklican, da to svojo odločitev vsak dan obnavlja z zvesto duhovniško službo. Dragi Branko, nikoli ne pozabi, da je ’zvestoba za vedno’ drugo ime za ljubezen. Ta pa vključuje oznanjevanje evangelija, obhajanje zakramentov, zlasti evharistije, delitev zakramenta sprave, molitev, še posebej brevirja, pričevanje z življenjem v celibatu in v pokorščini vsakokratnemu škofu.
Da bi mogel opravljati to lepo a zahtevno službo, boš po polaganju rok – v moči Svetega Duha, ki bo kmalu prišel nadte – odet v moč, ki prihaja od Kristusa. Upodobljen boš po Njem, ki je edini veliki in večni duhovnik. Z apostolom Pavlom boš mogel ponavljati: »Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom! Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi mi po njem postali božja pravičnost.« (2 Kor 5,20). Tudi ti boš poslan, kamor bi hotel Jezus sam priti. Poslan boš k ljudem, ki pravijo, da Boga ne potrebujejo. K ljudem, ki si danes izbirajo raje malike in postavljajo oltarje na nogometnem stadionu. Potrebna bo vera, ki gore prestavlja, vera v milost, ki omehča tudi kamnita srca.
Vi, dragi verniki, pa za novomašnika, za vse duhovnike in nove poklice veliko molite. V teh težkih časih, ko je tako malo posvečenj, je vsaka nova maša poseben Božji dar. Indijski pesnik in mislec Rabindranath Tagore je zapisal, da je vsak otrok, ki se rodi, dokaz, da Bog še ni obupal nad človeštvom. Tudi ob vsakem mašniškem posvečenju lahko rečemo, da ne smemo izgubiti upanja. Bog je še vedno na delu, še vedno kliče. Bog je zvest. Danes nam svojo zvestobo dokazuje po novomašniku, ki se je odzval na Božji klic. Posvečenje je zgovorno znamenje Božjega delovanja v Cerkvi.
Na koncu bomo zapeli zahvalno pesem za našo domovino Slovenijo in dodali prošnjo, da bi dobila tako vlado, katere člani bodo imeli pred očmi skupni blagor in bodo postavili na stran svoje osebne interese. Zapeli jo bomo tudi v zahvalo za našega in vse ostale novomašnike iz naše in drugih škofij. Zahvalili se bomo tudi novomašnikovi družini, župniji, bogoslovju in vsem, ki so zanj skrbeli in ga spremljali do današnjega posvečenja. Hkrati pa naj bo to ponižna prošnja gospodarju žetve, naj pošlje novih delavcev na svojo žetev. Gospod, dobrih in svetih duhovnikov nam daj.
Amen.
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
