Spoštovani gospod škof, dragi prijatelj Metod!
Dovoli, da te v imenu duhovnikov koprske škofije, pri vzpostavitve katere si tudi sam prispeval pomemben delež, imenujem za našega prijatelja. Nam, duhovnikom, si bil škof, najprej pa prijatelj.
»Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14), je Kristus rekel apostolom pri zadnji večerji. Z njimi je prehodil poti od Judeje na jugu in do Galileje na severu; srečeval se je s tistimi, ki so ga sprejemali in drugimi, ki so ga zavračali; vsem je oznanjal Očetovo ljubezen in navzočnost Svetega Duha. Ti, Metod, si nam bil prijatelj, ko si se z nami srečeval, nas sprejemal in obiskoval. Besedi prijatelj si dal polno veljavo, ko si nas poslušal, se zanimal za naše življenje in delo, osebne zadeve in pastoralne izkušnje, izražal sočutje in razumevanje človeških nepopolnosti in krhkosti, da bi tudi sami kot duhovniki in dobri pastirji čutili s tistimi, ki so preizkušeni, nemočni, slabotni.
Prijateljstvo, ki si ga sam doživljal v druženju s Kristusom, si odkrival duhovnikom in bogoslovcem, našim sodelavcem in laikom. Kako sicer drugače razumeti Tvoje besede, ki si jih namenjal svojim duhovnikom na veliki četrtek, ob neposrednih srečanjih in praznikih, ob osebnih godovih in praznikih. Dobri pastir pozna svoje ovce in one poznajo njega. Ti si nas poznal, ker si nas spremljal z ljubeznijo in naklonjenostjo, razumevanjem in sočutjem. Pa ne samo duhovnike – tudi vernike, s katerimi si se tako rad srečeval srečeval. Poznal si njihova imena, veselje in bremena. Kot dobri pastir si jih poznal ne samo po obrazil, zapisih v računalniških datotekah, ampak po stremljenjih, hrepenenjih in prizadevanjih njihovih src in duš.
Ko si stopil v pokoj in se naselil med mladimi v Vipavi, sta bili tvoja vsakdanja molitev in skrb namenjeni posebej naši škofiji, za blagoslov našemu delu in prizadevanjem. Prepričani smo, da boš odslej v občestvu s svetimi na poseben in popolnejši način nas, vernike in škofljane, mladino in betežne, zlasti družine in duhovnike, nove duhovne poklice in mlade družine, iščoče in trpeče spremljal s svojo molitvijo. Na današnji praznik učlovečenja Kristusa Odrešenika, ki se je »zaradi nas in našega zveličanja učlovečil in postal človek«, da bi nam pokazal pot počlovečenja, nam je tvoja človeška podoba še bliže. Toliko bolj, če smo si tudi sami priklicali v spomin tvojo ljubezen, prijateljstvo in človečnost tistega, ki nas pozna, Kristusa, Boga in Človeka. Odslej - po tvojem prehodu v dokončni objem dobrega Očeta, Jezusa Kristusa – novega človeka – in Svetega Duha, ki nas oživlja, tolaži in podpira – smo še globlje povezani: prijateljstvo doživlja novo poglobitev, ljubezen in občestvo nove razsežnosti.
Sv. Hieronim, naš rojak, oznanjevalec Božje resnice, zavetnik koprske škofije nam kliče: »Ne žalujmo, da smo te izgubili, Bogu bodimo hvaležni, da smo te imeli.« Hvala, prijatelj Metod!
Rafko Valenčič
