Spoštovani,[1]
Iskrena hvala gospodu nadškofu metropolitu msgr. Marjanu Turnšku za čast, ki mi jo je izkazal s povabilom, da spregovorim na nocojšnji posebni slovesnosti, posvečeni 150. obletnici smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška.
Slomšek je izjemno svetla osebnost v naši zgodovini. Med najodličnejšimi dobrinami njegove zapuščine je vzgajanje rodov Slovencev v spoštovanju večnih vrednot, ki veljajo celo širše kot vrednote krščanstva, saj so bolj ali manj univerzalne. Že dolgo ni bilo na naših tleh dobe, ko bi bile te vrednote potrebnejše, ko bi bilo bolj nujno, da jih ponovno vzamemo kot vodilo pri naših izbirah in odločitvah. Slomšek je bolj kot današnji Slovenci razumel pomen moralnih vrednot za blaginjo naroda. Razumel ga je več kot sto let pred škodljivo teorijo o prednostih permisivne vzgoje. Ameriški pediater dr. Benjamin Spock, ki so mu pripisali to zablodo, je opozoril, da je bil napačno razumljen, a škoda je bila storjena, zmotni nauk se je prijel in ostaja med nami. Mnogi pa so se na podlagi bolečih izkušenj že zavedeli: otroci morajo spoznati, do kod segajo meje dopustnega. Seveda se pouk lahko opravi z ljubeznijo, brez nepotrebne trdote in brez rušenja otrokovega dostojanstva. Tako razumemo tudi Slomškovo šibo – kot obzirno opozorilo, ne kot napad na integriteto otrokove osebnosti. Danes se ne zatekamo več h grožnjam telesne kazni, opozorila imajo drugo obliko, potreba po njihovi dosledni rabi pa ostaja. Permisivna vzgoja že sama po sebi napeljuje k večji sebičnosti in šibkejšemu čutu odgovornosti, k brezobzirnemu širjenju osebnih svoboščin na škodo drugih. Nedvomno ima dolgoročne splošne slabe učinke na družbo.
Morda še veliko večja škoda kot s permisivno vzgojo je bila storjena pri nas z uveljavitvijo koncepta, da pouk o etičnih vrednotah ne sodi v šole, ker morajo šole ostati vrednotno nevtralne. Vrednotna nevtralnost pa je nesmiselna puhlica. V resnici je prišlo do izrinjenja vzgojnih vsebin iz šol. Ni treba razlagati, kaj je to pomenilo za generacije naših otrok in mladostnikov. Dobri zgledi, podprti s pravo besedo, so nujni, ob njih se oblikuje osebnost mladostnika. Če tega ni, če vzgojne spodbude ne pridejo ob pravem času, se zrela, odgovorna osebnost ne bo nikoli razvila. Škode ne trpi samo prizadeti, ampak še bolj ljudje okrog njega. Tudi to škodo bi bilo mogoče preprečiti, če ne bi zavrgli modrosti starega učitelja. Slovenija ni edina država z usodnimi posledicami napačno pojmovane ideološke nevtralnosti šole. Prav zdaj jo po dolgem času – ob aplavzu velike večine prebivalstva – skuša popraviti Francija.
Prejšnji teden sem prebil v Parizu na zasedanju Mednarodnega odbora za bioetiko pri Unescu, ki je za to področje v svetovnem merilu najuglednejše telo. UNESCO je sprejel stališče, da je med prvimi nalogami v današnjem svetu ponovna vzgoja ljudi v etičnih vrednotah. Znanost, tehnologija in razvoj človeške družbe na temelju liberalne ekonomije so nas pripeljali v skoraj nerešljive težave. Mnogi vidimo edini izhod v vrednotni preobrazbi globalne družbe. Tu naj bi ponovno prišlo do veljave človeško dostojanstvo skupaj z ostalimi ključnimi univerzalnimi vrednotami. UNESCO je prav etiko vzel kot svojo prvo prioriteto, kot poudarjajo z besedo flagship, admiralska ladja. Zaradi globalne gospodarske krize uvaja letos izjemno ostre varčevalne ukrepe. Vrsta programov, celo oddelkov, bo skrčenih ali ukinjenih. A programi etike so prav ta čas prejeli celo dodaten denar iz rezervnega sklada za nujne ukrepe. To moramo razumeti kot pomembno sporočilo državam sveta o izrednem svetovnem položaju, v katerem je nujno potrebno na novo premišljeno etično ukrepanje. To sporočilo države razumejo, kljub velikanskim medsebojnim razlikam v kulturah, religijah, družbenih sistemih, stopnjah razvitosti in materialne blaginje. Edino upanje za preživetje sedanje civilizacije je, da se te velikanske razlike zmanjšajo, ne več toliko s pomočjo znanstvenega in tehnološkega razvoja ali tržnega gospodarstva, ampak predvsem prek vse večjega sprejemanja in zbliževanja etičnih vrednot.
Blaženi Anton Martin Slomšek bi z vsemi podrobnostmi današnjega sistema vrednot morda ne bil zadovoljen. Svet je danes res precej drugačen, ko je bil pred več kot poldrugim stoletjem. Tako so tudi pritiski na tradicionalne vrednote drugačni, predvsem so mnogo močnejši. Ko bi bil Slomšek danes med nami, bi ga hudo skrbeli. Tem bolj pa bi bil vesel vse večjega splošnega priznavanja nujnosti, da se etične vrednote uveljavijo bolj kot kadar koli v preteklosti in da se uveljavijo globalno. V tem bi skupaj z nami videl upanje, da jih bomo v večji meri sprejeli tudi Slovenci.
akad. prof. dr. Jože Trontelj
predsednik SAZU
