Nagovor papeža Benedikta XVI. pri maši na VII. svetovnem srečanju družin v Milanu

3.6.2012 Milano, Italija Papež Benedikt XVI. , Družina
Papež Benedikt XVI. Papež Benedikt XVI.

Častiti bratje, spoštovane oblasti, dragi bratje in sestre!

To je veliki trenutek veselja in občestva, ki ga doživljamo to jutro, ko obhajamo evharistično daritev. Tu je velika skupnost, zbrana s Petrovim naslednikom, ki jo tvorijo verniki iz mnogih narodov. Nudi močno podobo Cerkve, ene in vesoljne, ki jo je ustanovil Kristus in je sad tistega poslanstva, ki ga je, kot smo slišali v evangeliju, Jezus zaupal svojim apostolom: »iti in narediti za učence vsa ljudstva, krščevati jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,18–19). Prisrčno in s hvaležnostjo pozdravljam kardinala Angela Scola, milanskega nadškofa, in kardinala Ennia Antonellija, predsednika Papeškega sveta za družino, ki sta glavna ustvarjalca tega 7. svetovnega srečanja družin, kakor tudi njune sodelavce, milanske pomožne škofe in druge dostojanstvenike. Vesel sem, da lahko pozdravim tudi vse navzoče oblastnike. Moj topel objem pa velja predvsem vam, drage družine! Hvala za vaše sodelovanje!

V drugem berilu nas je apostol Pavel spomnil, da smo v krstu prejeli Svetega Duha, ki nas zedinja s Kristusom kot brate in nas postavlja v odnos z Očetom kot otroke, tako da lahko kličemo: »Aba, oče!« (prim. Rim 8,15.17). V tistem trenutku nam je bila dana kal novega življenja, božanskega, ki ji je namenjeno rasti do dokončne dovršitve v nebeški slavi; postali smo udje Cerkve, Božje družine, »sacrarium Trinitatis« – jo opredeli sv. Ambrozij –, »ljudstvo, ki – kakor uči drugi vatikanski koncil – črpa svojo edinost iz edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4).[1] Bogoslužni praznik Svete Trojice, ki ga danes obhajamo, nas vabi, naj se zazremo v to skrivnost, obenem pa nas tudi žene, naj zavzeto živimo občestvo z Bogom in med seboj po vzoru občestva Trojice. Poklicani smo, naj složno sprejmemo in predajamo resnice vere; naj živimo vzajemno ljubezen z vsemi, tako da si delimo veselje in trpljenje, tako da se učimo prositi za odpuščanje in ga tudi dajati, tako da pod vodstvom pastirjev ovrednotimo različne karizme. Z eno besedo, zaupana nam je naloga, da gradimo cerkvene skupnosti, ki bodo vedno bolj družinske, sposobne razmisliti o lepoti Trojice in evangelizirati ne le z besedo, ampak, da tako rečem, z izžarevanjem, z močjo živete ljubezni.

Ni pa samo Cerkev poklicana, da postane podoba edinega Boga v treh osebah, ampak tudi družina, ki je utemeljena na zakonski zvezi med moškim in žensko. V začetku je namreč »Bog ustvaril človeka po svoji podobi; po Božji podobi ga je ustvaril: moškega in žensko ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: plodita se in množita« (1 Mz 1,27–28). Bog je ustvaril človeško bitje kot moškega in žensko, z enakim dostojanstvom, a tudi z lastnimi in dopolnjujočimi značilnostmi, da bi oba bila dar drug za drugega, da bi se vzajemno ovrednotila in udejanjila občestvo ljubezni in življenja. Ljubezen je tisto, kar naredi iz človeške osebe pristno Božjo podobo. Dragi zakonci, ko živite zakonsko zvezo, si ne dajete neke stvari ali neke dejavnosti, ampak vse življenje. In vaša ljubezen je rodovitna predvsem za vas same, ker želite in udejanjate dobrino drug za drugega, ko izkušate veselje v sprejemanju in dajanju. Ta ljubezen je potem plodna v velikodušnem in odgovornem porajanju otrok, v skrbi zanje in v njihovi pozorni ter modri vzgoji. Slednjič je ta ljubezen rodovitna za družbo, ker je družinsko življenje prva in nenadomestljiva šola družbenih vrlin, kot so spoštovanje do sočloveka, zastonjskost, zaupanje, odgovornost, solidarnost, sodelovanje. Dragi zakonci, skrbite za svoje otroke in jim v svetu, ki ga obvladuje tehnika, z vedrino in zaupanjem predajajte razloge za življenje, moč vere, glejte na njihove visoke cilje in jih podpirajte v njihovi krhkosti. Pa tudi vi, otroci, naučite se vedno ohranjati odnos globoke naklonjenosti in skrbi do svojih staršev; tudi odnosi med brati in sestrami naj bodo priložnost za rast v ljubezni.

Božji načrt s človeškim parom najde polnost v Jezusu Kristusu, ki je zakonsko zvezo povzdignil v zakrament. Dragi zakonci, s posebnim darom Svetega Duha vam Kristus daje soudeleženost pri svoji ženitovanjski ljubezni in vas dela za znamenje svoje ljubezni do Cerkve, zveste in celovite ljubezni. Če boste znali sprejeti ta dar in boste vsak dan z vero in z močjo, ki prihaja iz milosti zakramenta, obnavljali svoj »da«, bo tudi vaša družina živela od Božje ljubezni po vzoru svete nazareške Družine. Drage družine, pogosto prosite v molitvi za pomoč Device Marije in sv. Jožefa, naj vas naučita sprejemati Božjo ljubezen, kakor sta jo sprejela onadva. Vaša poklicanost ni lahka, zlasti ne danes, vendar pa je poklicanost ljubezni čudovita resničnost, je edina moč, ki lahko resnično preobrazi svet. Pred seboj imate pričevanje toliko družin, ki kažejo, kako je mogoče rasti v ljubezni: tako da nenehno ohranjate odnos z Bogom in sodelujete v cerkvenem življenju, gojite dialog, spoštujete stališče drugega, ste pripravljeni služiti, ste potrpežljivi z napakami drugega, znate odpuščati in prositi odpuščanje, z modrostjo in ponižnostjo premagujete morebitne spore, se usklajujete glede vzgojnih usmeritev, ste odprti za druge družine, pozorni do ubogih, odgovorni v civilni družbi. Vse to so prvine, ki gradijo družino. Živite jih pogumno in v prepričanju, da boste v tolikšni meri, v kolikšni boste ob pomoči Božje milosti živeli vzajemno ljubezen do vseh, postajali živi evangelij, prava domača Cerkev (prim. Apostolska spodbuda Familiaris consortio, 49).

Besedo želim nameniti tudi vernim, ki so zaznamovani z bolečim izkustvom poraza in ločitve. Vedite, da vas papež in Cerkev podpirata v vaši bolečini. Spodbujam vas, da ostanete povezani s svojimi občestvi in želim, da bi škofije uresničile ustrezne pobude za sprejemanje in bližino.

V 1. Mojzesovi knjigi Bog človeškemu paru zaupa svoje stvarstvo, naj ga varujeta, gojita, ga usmerjata po njegovem načrtu (prim. 1,27–28; 2,15). V tej smeri lahko razumemo, da je naloga človeka, da sodeluje z Bogom pri preobrazbi sveta z delom, znanostjo in tehniko. Moški in ženska sta Božja podoba tudi v tem dragocenem delu, ki ga morata opraviti s sámo Stvarnikovo ljubeznijo. Vidimo, da v sodobnih ekonomskih teorijah pogosto prevlada utilitaristično pojmovanje dela, proizvodnje in trga. Božji načrt in izkustvo sámo pa kažeta, da enostranska logika lastne koristi in največjega dobička ne more pripeljati do skladnega razvoja, do družinske dobrine in do izgradnje pravičnejše družbe, ker vključuje ogorčeno tekmovalnost, močno neenakost, propadanje okolja, potrošniško tekmo, nelagodje v družinah. Še več, utilitaristična miselnost se hoče razširiti tudi na medosebne in družinske odnose, ki jih zreducira na bežne stike posameznikovih interesov in spodkopava trdnost družbenega tkiva.

Zadnja prvina. Človek kot Božja podoba je poklican tudi k počitku in praznovanju. Pripoved o stvarjenju se konča s temi besedami: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil« (1 Mz 2,2–3). Za nas, kristjane, je dan praznovanja nedelja, Gospodov dan, tedenska velika noč. To je dan Cerkve, zbora, ki ga Gospod skliče okrog mize Besede in evharistične daritve, kakor to počnemo mi danes, da bi se nahranili z Njim, vstopili v njegovo ljubezen in živeli od njegove ljubezni. To je dan za človeka in njegove vrednote: sožitje, prijateljstvo, solidarnost, kultura, stik z naravo, igra, šport. To je dan za družino, v katerem je mogoče skupaj doživeti čut za praznovanje, srečevanje, podelitev, tudi z udeležbo pri sveti maši. Drage družine, čeprav nas preganja napeti ritem našega časa, ne izgubite čuta za Gospodov dan! Ta je kot oaza, kjer se lahko ustavite, da bi okusili veselje ob srečanju in se odžejali v svoji žeji po Bogu.

Družina, delo, praznovanje: trije Božji darovi, tri razsežnosti našega bivanja, ki morajo najti skladno ravnovesje. Uskladiti čas za delo in zahteve družine, poklic in materinstvo, delo in praznovanje, je pomembno pri gradnji družbe s človeškim obrazom. V tem dajte vedno prvo mesto logiki biti pred logiko imeti. Prva gradi, druga slednjič ruši. Treba se je predvsem v družini vzgojiti, da bomo verjeli v pristno ljubezen, tisto, ki prihaja od Boga in nas združuje z njim in nas prav zato »spreminja v ‘mi’, ki premaga naše delitve in iz nas naredi eno samo stvar, dokler ob koncu Bog ne bo ‘vse v vseh’ (1 Kor 15,28)« (Deus caritas est, 18). Amen.

 

Besedilo je prevedel br. Miran Špelič OFM.


 

papež Benedikt XVI.

 


[1] Dogmatična konstitucija o Cerkvi.