Najodličnejši gospodje škofje, častiti duhovniki, redovnice in redovniki, dragi verniki!
Zbrali smo se pred to lepo stolnico mariborske nadškofije ob praznovanju 150. obletnice smrti blaženega škofa Antona Martina Slomška, prvega Slovenca, ki je dosegel čast oltarja. Ob tej priložnosti se zahvalim vašemu pastirju nadškofu Turnšku za njegovo vljudno vabilo, da predvodim to slavje. Ljudje se običajno spominjajo smrti svojih dragih z žalostjo in hrepenenjem, toda mi, ki smo Kristusovi učenci in se zavedamo, da je smrt Božjega Sina vzpostavila mir med ljudmi in Bogom in odprla vrata nebes, se spominjamo dneva smrti blaženega kot dneva njegovega rojstva za nebesa. Blaženi škof Slomšek se je dobro zavedal tega in je v eni od svojih pesmi zapisal: »V nebesih sem doma, to oznanjujeta mi zemlja in nebo in vsaka stvar lepo …V nebesih sem doma, tam Jezus krono da, tam je moj pravi dom, kjer večno srečen bom«.
Dobro poznate življenje tega blaženega, njegovo pobožnost, pastoralo, svetost življenja in njegov veliki prispevek za slovensko kulturo, za zdravo domoljubje, prav tako pa njegovo občutljivost za družbena vprašanja. Bog mu je podelil velike človeške darove, ki jih je razvil in junaško izkoristil, da je postal pristni Kristusov učenec. Hranil se je z Božjo besedo in s Kruhom, ki je prišel iz nebes. Te njegove človeške sposobnosti in sposobnosti Božjega moža so dobro opisane v prvem berilu te svete maše, ko beremo: »Hvaliti hočem vrle može, naše očete v njih rodovinah! Mnogo časti jim je dodelil Najvišji, njegove veličastvo od dni davnine. … Ljudstva bodo pripovedovala o njihovi modrosti, občestvo bo oznanjalo njihovo hvalo« (Sir 44,1–7.13–15). Družba, zlasti pa katoliška Cerkev, danes priznavata zasluge tega izjemnega državljana Slovenije in ob vsaki priložnosti lahko najdemo zglede iz njegovega življenja, ki jih lahko posnemamo. Čas, v katerem je živel, ni bil manj težak kot današnji. Z njegove strani je bila potrebna velika odločnost, da je vodil Kristusovo čredo in spodbujal Slovence, naj ohranjajo svoj jezik in svojo nacionalno identiteto v obdobju, ko Slovenija še ni bila neodvisna. Učinkovitost njegove pastoralne aktivnosti ni bila toliko sad njegove bistrosti, marveč je temeljila na njegovi svetosti in na zaupanju v Boga. Rečemo lahko, da je deloval v moči, ki mu jo je podelil Gospod po zgledu svetega Pavla, ki v drugem berilu, vzetem iz pisma Timoteju, priznava: »Gospod mi je pomagal in dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi« ( 2 Tim 4,17–18).
Prav to je pot, ki nam jo kaže naš prvi blaženi Slovenec Anton Slomšek, pot zaupanja v Boga in ne v naše človeške zmožnosti. Njegova skrb je bila ostajati vedno zedinjen s Kristusom, kakor nas uči sam Jezus v današnjem evangeliju: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete ničesar storiti … Če ostanete v meni in moje besede v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,5–7). Kaj pomeni biti mladika, ki rodi sad, ker ostaja v trti. Na to vas je spomnil blaženi papež Janez Pavel II. med beatifikacijo škofa Slomška, ko je navedel besede novega blaženega: »Prav se mi zdi tukaj ponoviti preroške besede, ki jih je Slomšek izrekel na nekem ljudskem misijonu: Pravijo: 'Svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec.' Da, ako prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu hodu, njegovi pogubni smeri, ne, ako se moč od zgoraj, ki se hrani v Jezusovi religiji, v njegovi Cerkvi, spet razlije v vse razrede človeškega rodu in jih poživi« (homilija papeža Janeza Pavla II., 19. septembra 1999). Blaženi Slomšek nas opozarja in svari, naj se ogibamo samo naravne hoje in njegove pogubne smeri. Ker je bil zakoreninjen v Kristusu kot mladika na trti, je v svojem življenju konkretiziral svoje škofovsko geslo »ad maiorem Dei gloriam« (v večjo Božjo slavo) in pokazal očetovsko ljubezen do njemu zaupanega klera in vernikov. Njegovo apostolsko delo je spremljal osebni duh pokore, molitve in ponižnosti. Prav te kreposti danes pogosto manjkajo v življenju Cerkve. Ko Cerkev spominja, da je treba spoštovati Božje in cerkvene zapovedi, in zahteva, da sprejmemo posledice neodgovornega ravnanja tudi s pokoro v dobro nam in Cerkvi, moramo to sprejeti. Treba je namreč popravljati napake in vsaj na ta način povrniti svojo verodostojnost. Človeško je delati napake, če pa se nočemo popraviti, prihaja to od zla.
2. septembra 2012 je papež Benedikt XVI. maševal s svojimi nekdanjimi študenti. Med pridigo je govoril o Božjem in cerkvenem zakonu in med drugim povedal: »Tudi v Cerkvi imamo isti pojav: dodajo se človeške prvine in vodijo v domišljavost, v tako imenovani triumfalizem, ki poveličuje samega sebe, namesto da bi dajal slavo Bogu, ali pa, da je treba odvzeti, razbiti in stiskati. Kaj moramo narediti? Kaj moramo reči? Menim,« pravi papež, »da smo v tej fazi, ko gledamo v Cerkvi samo tisto, kar smo sami naredili in je okrnjeno veselje vere; da ne verujemo več in si ne drznemo več reči: On nam je pokazal, kdo je resnica, kaj je resnica, pokazal nam je, kaj je resnica, kaj je človek, podaril nam je pravičnost poštenega življenja. Mi smo v skrbeh, kako bomo hvalili same sebe in se bojimo vezati se na pravilnike, ki ovirajo našo svobodo in novost življenja.« Ob sklepu je Benedikt XVI. spodbudil svoje nekdanje študente s temi besedami: »Prosimo Gospoda odpuščanja za svojo ravnodušnost, za svojo bedo, zaradi katere mislimo samo nase, na sebičnost, ki si ne prizadeva za resnico, ampak sledi svojim navadam, zaradi česar se pogosto krščanstvo zdi samo sistem navad«.
Veliki cerkveni možje kot sta blaženi papež Janez Pavel II. in vaš blaženi škof Slomšek, se zavedajo zla, ki ga povzročimo, ker so ponižni in imajo duha pokore. Te ponižnosti so se naučili pri Kristusu in pri njegovi materi sveti Mariji, ki je izrekla Bogu: »Da.« »Fiat voluntas Tua« (Zgodi se tvoja volja). K tej dobri materi, kraljici svetnikov, kraljici Slovenije, k blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku se obračamo danes s ponižno prošnjo, da bi nam pomagala služiti Kristusu z duhom odgovornosti, ponižnosti in pokore. Z njuno pomočjo bomo lahko nosili tudi križ, o katerem je blaženi Slomšek napisal pesem, ki jo pogosto prepevate: »O sveti križ, življenja luč! O sveti križ, nebeški ključ! Ponižno te častimo, zvestobo obljubimo«. Amen.
msgr. dr. Juliusz Janusz
apostolski nuncij v Republiki Sloveniji
