Spoštovani duhovniki z g. župnikom in domačinom dr. Romanom Globokarjem na čelu. Spoštovani evropski poslanec g. Lojze Peterle, g. župan Alojzij Kastelic in drugi sodelujoči pri današnji slovesnosti blagoslova in odkritja kipa nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki jo začenjamo z najsvetejšim opravilom na zemlji – s sveto mašo.
V odlomku iz Sirahove knjige smo slišali: »Hvaliti hočem vrle može … bili so polni usmiljenja in njihova pravična dela se ne pozabijo … na veke ostane njih spomin in njihova slava ne ugasne … Njihova telesa so pokopana v miru, a njih ime živi od roda do roda. O njihovi modrosti pripoveduje občina in njihovo hvalo oznanja skupščina.« (prim. Sir 44,10–15).
Dragi bratje in sestre! Danes smo se zbrali ob odkritju postavljenega obeležja enemu takih vrlih mož, velikemu trebanjskemu rojaku nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, da bi nas spominjalo na njegova dela kot velikega pastirja Cerkve in zavednega Slovenca, ki si je veliko prizadeval za priznanje samostojne Slovenije pred 21 leti. Poleg častitljivega Božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Barage, ki se ga s spominskimi dnevi prav zdaj spominjate, je med Trebanjci gotovo najbolj markantna osebnost prav pokojni nadškof Šuštar. Oba sta bila doma tako rekoč na razgledišču nad trebanjsko dolino. Oba sta živela iz vere in ponesla slavo slovenskega naroda, njegove vere, delavnosti in poštenosti v svet.
Danes je 13. nedelja med letom. Na isto nedeljo smo pred petimi leti v ljubljanski stolnici pokopali g. nadškofa, človeka, ki je veljal za srčno dobrega, natančnega, zvestega pastirja Božjega ljudstva, zavednega Slovenca z jasnim občutjem odgovornosti do slovenskega naroda in države.
Nadškof Šuštar je iz naše rodne Dolenjske odšel leta 1941 na študij v Rim. Po končanem študiju se je zaradi bolezni in ker trenutno ni bilo zanj vrnitve v tedaj zaprto komunistično deželo Slovenijo, zatekel v Švico. S svojimi sposobnostmi in delavnostjo, pa tudi s svojo dolenjsko milino in skromnostjo, je osvajal srca v Švici, kjer je preživel nekaj najbolj ustvarjalnih desetletij.
Ko se je vrnil, je v odločilnih letih za našo samostojno državo naredil zelo veliko. S svojimi sijajnimi zvezami s cerkvenimi in državnimi osebnostmi se je izkazal kot odločen zagovornik krščanske in nacionalne zavesti in naših pravic. Na njegovo intervencijo se je že v prvih dneh vojne, na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, s trga sv. Petra v Rimu in s tem po vsem svetu, povzdignil glas papeža Janeza Pavla II. v obrambo naših pravic. Zagovarjal je pravico vsakega naroda, tudi našega slovenskega, da ima pravico do samostojne države in obsodil napad jugoslovanske armade.
Nadškof je ukrepal v smislu svojega škofovskega gesla Božjo voljo spolnjevati. To je smatral za Božjo voljo in svojo dolžnost.
Kako veljavne so besede iz Sirahove knjige: »Njih pravična dela se ne pozabijo in njihov spomin ostane na veke.«
Zavedal pa se je, da je vera največja dobrina in narodovo bogastvo. Da je vera njegova največja dediščina, ki jo mora ohraniti. Tista vera, o kateri govori današnji evangelij: »Hči, tvoja vera te je rešila.« Smemo reči, da je katoliška vera v zgodovini rešila Slovence propada. Zavedajmo se – jezik je pomemben, a če bomo izgubili vero, bomo tudi jezik.
Na vero kot temeljno vrednoto je pokojni nadškof mislil in opozoril tudi v svoji duhovni oporoki slovenskemu narodu, kjer je zapisal: »Svoje naslednike, duhovnike, redovnike, redovnice in vse verne Slovence doma in po svetu še enkrat prosim, da storijo vse in si prizadevajo z vsemi svojimi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samostojnost in zavest.«
Dragi bratje in sestre!
Naj spomenik, ki ste ga postavili Trebanjci svojemu uglednemu in spoštovanemu rojaku nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, vsem mimoidočim v tem času in prihodnjim rodovom govori in jih spodbuja, da bi ostali zvesti tej njegovi duhovni oporoki, poglabljali in utrjevali svojo vero in narodno zavest. Amen.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
