Spoštovani gospod direktor Roman, tukajšnji župnik Ivan, dragi duhovniki, spoštovani profesorski zbor, spoštovani uslužbenci, dragi dijaki in dijakinje, spoštovani starši, prijatelji Zavoda sv. Stanislava, dragi bratje in sestre,

Bog nam je dal milost novega začetka, na poseben način novega začetka tistim, ki letos prvič sedate v gimnazijske klopi polni pričakovanja, nekakšnega lepega vznemirjanja, ki napolnjuje vaša srca, in vam ga kar nekoliko zavidam, pa tudi novega začetka vsem vam, ki ste že utečeni v gimnazijsko delo tako kot dijaki, kakor tudi kot profesorji. Najprej naj izrazim svoje veselje, ker vidim lepe obraze, ki izžarevajo mladost in svežino. Kajti ko sva se z Boštjanom peljala sem v Šentvid, sem že videl obraze, ki so porisani, pomazani, in Bog ve, kakšni bodo še do današnjega večera. Bodite varuhi lepote, bodite varuhi svoje osebne lepote, tiste lepote, ki jo je Bog položil vate, v tvoj obraz in v tvojo dušo, in bodite varuhi tiste lepote, ki jo je Bog položil v obraz in v dušo tvojega bližnjega, pa čeprav je mlajši, čeprav je morda na začetku svoje gimnazijske poti. Kajti Bog vas je obdaril z lepoto zato, da se je veselimo, in ne zato, da jo kakorkoli poteptamo ali izmaličimo. In zato, ponavljam, sem vesel lepote in svežine vaših obrazov in naj takšni ostanejo v vsakem jutru tega šolskega leta, dokler se ne bodo razsvetlili in razveselili ob prejemu spričevala na koncu, ki bo razodevalo, da ste si med letom zares prizadevali, in bo pokazalo sadove vašega dela.

Danes smo slišali v evangeliju vprašanje, ki je na nek način vprašanje vsakega kristjana, celo vsakega človeka, čeprav ga je postavil hudi duh. Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Kaj ima s hudobnimi duhovi, smo slišali, ampak kaj ima s teboj, kaj ima z menoj, kaj ima Jezus Nazarečan z vsakim izmed nas? Odgovor je pravzaprav zelo preprost in v tej preprostosti izjemno zahteven. Jezus Nazarečan nas ljubi. Vsakega posebej, neizmerno, do daritve življenja, ljubezen izkazuje do konca, kakor pravi sveti evangelist Janez in v tej ljubezni Jezus prihaja tudi v življenje vsakega izmed nas in nas nagovarja tudi na začetku tega šolskega leta. In na kakšen način bomo odgovorili, na kakšen način boste tej ljubezni odgovorili vi, dragi dijaki in dijakinje, in na kakšen način boste skušali odgovarjati tej ljubezni vi, spoštovani profesorji in starši. Najprej vas, dragi dijaki in dijakinje, vabim, da privzamete Mojzesovo držo; v tem šolskem letu in v vsem svojem življenju. Konec koncev to velja za vsakega izmed nas. In kaj je tisto pri Mojzesu, kaj je tisto v njegovem življenju, kar nas more vedno znova navdihovati? Radovednost. Grem, da vidim, kaj je to, kaj je to, da grm gori in da grm ne zgori. Poglejte, ta Mojzesova radovednost, ta Mojzesova odločitev, da hoče od blizu videti, kaj se dogaja s čudežnim grmom sredi pustinje, je spremenila vse njegovo življenje. Če bi Mojzes občepel pri svojih ovcah, pri svoji čredi, ne bi nikdar postal voditelj ljudstva, ne bi spoznal, da ima v sebi z Božjo pomočjo toliko poguma, da se je sposoben vrniti k faraonu, od katerega je zbežal. Nikoli ne bi spoznal, da je zaradi svoje nesposobnosti, da bi govoril, vseeno sposoben biti voditelj izvoljenega ljudstva iz egiptovske sužnosti v svobodo obljubljene dežele. Vse se je zgodilo v tem trenutku: grem, da vidim, kaj se dogaja. In vi, dragi dijaki in dijakinje, storite isto vsak dan. Naj nobena stvar, noben dogodek in noben človek v vas ne pogasi, ne zaduši te radovednosti in ta radovednost naj vas vsak dan napoti najprej k samemu sebi. Odkriti samega sebe, se veseliti samega sebe, spoznavati svojo osebno rast, svojo osebno izvoljenost, je nekaj najlepšega in tudi najbolj pomembnega, kar človek v življenju lahko odkriva. Radovednost naj vas žene vedno globlje, do tistih zadnjih globin, v katerih se boste srečevali ne več samo s seboj, ampak se boste srečevali s svojim Bogom. Tam, kjer molitev prehaja v mistiko, kjer človek nič več v besedah, ampak v zrenju doživlja, kako zelo mu je Bog blizu. Bodite radovedni na tej poti vase.

Potem, dragi dijaki in dijakinje, bodite radovedni na svoji poti k bližnjemu, k človeku. Bog nas je ustvaril tako, da so naše poti naravnane druga k drugi, in kadar naše poti ne vodijo drugega k drugemu, takrat pozabljamo na Božje stvarstvo. Takrat nekaj bogupodobnosti v nas samih zatemnimo, zameglimo. Bodite radovedni, na kakšen način se je Bog stvariteljsko poigral v življenju vašega bližnjega, dijaka ob vas, vašega profesorja, vaše mame, vašega očeta, odkrivali boste neverjetno Božjo moč in neverjetno Božjo ljubezen in odkrivali boste, da je ta vaš bližnji od vaših staršev pa do zadnjega dijaka in dijakinje v vašem razredu Božji dar, da vas ta človek vabi, da skupaj stopata po poti svobode iz Egipta v obljubljenost dežele, ki jo podarja Gospod.

Radovednost naj vas vedno znova tudi napoti k znanosti, k odkrivanju zakonov narave in tudi k odkrivanju narave same. Zakaj ločujem oboje? Naše srečevanje z naravo ne sme postati teorija, se ne sme spremeniti v enačbe in v formule in v znanje, ki ga trpamo v glavo. Naše srečevanje z naravo mora postajati izkustvo. Videti moramo lepoto, položeno v naravo, videti moramo moč, položeno v naravo, in doživljati moramo, da smo obdarovani s to naravo. Zato vas prosim, da hodite po svetu odprtih oči in odprtega srca. Ko grem sam v hribe in sam sebi določam tempo svoje hoje, se večkrat zgodi, da se usedem ali pa celo uležem, zato da občudujem cvet posamezne cvetice. Veliko rož po našem svetu je zelo majhnih, veliko lepote je majhne in če človek hodi skozi svet preveč vzvišeno, preveč vase zagledano, to lepoto spregleda. Če hočeš Božjo lepo uzreti in jo resnično videti, se je treba skloniti, včasih čisto do tal. In potem si sam pri sebi večkrat rečem: »Dragi Bog, zato da si oblikoval tale cvetek, si si vzel neizmerno veliko časa in v ta cvet si položil toliko ljubezni in sem ti hvaležen za to.« Če hodiš vzravnano, ne boš nikoli zavonjal, kako žlahtno in žametno diši murka. Zato, da bi začutili lepoto stvarstva, se je treba sklanjati k stvarstvu. Radovednost, grem, da vidim, kaj je to Božje stvarstvo, naj vas na poseben način spremlja v tem letu, ko ste se odločili, da boste živeli ob geslu Stvarstvo občudujem, ljubim in varujem. In prepričan sem, da boste, če bo vaša radovednost trajna, na koncu prišli do Boga. In ko boste prišli do Boga, boste prišli tudi do svojega poslanstva. Kajti Bog, ki te po radovednosti, ki jo prebudi v tebi, pripelje tako blizu k sebi, te pripelje blizu sebi zato, da ti podari poslanstvo, da ti da priznanje; tebi, tvojim talentom in tvojemu delu.

Vi, dragi profesorji in starši, vas pa prosim, da na poseben način slišite Božje povabilo, ko ukaže Mojzesu: sezuj čevlje z nog, kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja. Profesorji in starši, vaši otroci, vaši dijaki in dijakinje so sveta zemlja, Božji so, kakor je vsak človek Božji. In zato se jim je treba vedno bližati kot k nečemu, kar je sveto, kot k nečemu, česar ne moreš in ne smeš na noben način poteptati. Ti otroci so vam zaupani, da jim pomagate rasti v njihovih človeških krepostih, da jim pomagate rasti v njihovi veri, v njihovi svetosti, in zato spoštujte svetost njihovega življenja, spoštujte darove, ki jih je Bog položil vanje, spremljajte jih in naj nikoli nihče izmed nas ne stopi med Boga in med njih. Mi lahko samo hodimo ob njih, da je njihova pot k Bogu in njegovemu načrtu varnejša. Nikoli ne moremo hoditi namesto njih in nikoli jih ne moremo in ne smemo prisiliti, da bi hodili po naši poti. Hoditi morajo svojo pot, kakor jim jo v življenju začrtuje Gospod.

Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan, smo postavili vprašanje na začetku. Če bomo živeli to radovednost in če bomo vedno znova živeli v močni in globoki zavesti svetosti vsakega izmed vas, potem bo Jezus naša svoboda. Osvobodil je človeka v sinagogi, osvobodil bo vsakega izmed nas; že na tem svetu, že v tem šolskem letu, na koncu pa v tisto popolno svobodo Božjih otrok v gledanju iz obličja v obličje, kajti zato smo ustvarjeni in zato smo odrešeni, da bi v polnosti uživali Boga. Naj vas sveti Stanislav, ki je zavetnik vašega zavoda, spremlja s svojo priprošnjo in svojo pomočjo, da boste radovednost in spoštovanje svetosti živeli v rodovitnosti Božjih otrok. Amen.

msgr. Stanislav Zore
ljubljanski nadškof metropolit