Dragi bratje in sestre, zlasti dragi predstavniki različnih gibanj znotraj Katoliške Cerkve, dragi Marijini častilci, dragi romarji.
Začetek meseca maja je poln vsebine in poln sporočil. Najprej smo prvega maja obhajali praznik sv. Jožefa, delavca. Ta praznik nas spominja, da je vsako pošteno človeško delo posvečeno in blagoslovljeno, ker je sodelovanje pri Božjem stvariteljskem delovanju. Mesec maj je v celoti posvečen Materi Božji, ki jo na poseben način častimo s šmarnicami – to čudovito pobožnostjo, ki se je razširila po slovenski Cerkvi kakor nobena druga. Marija, ki je s svojo privolitvijo v Božji načrt odrešenja svetu prinesla Njega, ki je zase dejal, da je pot, resnica in življenje, tudi v nas v mesecu maju na poseben način budi k življenju, k novemu in upanju in zaupljivemu sprejemanju prihodnosti, ki jo v tem letnem času čutimo v zraku.
Z začetkom Marijinega meseca pa sta povezani še dva pomembna dogodka, ki bi si ju morali vsi ljudje, posebej pa še kristjani, zapisati globoko v svoje srce in ju z vso skrbnostjo negovati. Začetek meseca maja pomeni končanje morije 2. svetovne vojne, ki je zahtevala na desetine milijonov človeških življenj in praktično porušeno Evropo. Kako res je, kar pravi papež Frančišek, da so edini sadovi vojne ruševine in trupla.
Drugi dogodek začetka tega meseca pa je zametek resničnosti, ki jo danes poznamo kot Evropsko unijo. 9. maja leta 1950 je Robert Schuman, francoski zunanji minister, predstavil deklaracijo, v kateri je predlagal ustanovitev evropske skupnosti za premog in jeklo. Članice te skupnosti so bile Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg. To je bila prva nadnacionalna evropska institucija, s katero se je začelo oblikovanje tega, kar danes poznamo kot Evropsko unijo.
Politiki tistega časa so poznali strahote svetovne vojne in se zavedali, da mir ni samo po sebi umevna dobrina. Vedeli so, da miru ne more zagotoviti tekmovalnost med državami in še manj poniževalen odnos ene države do druge. Med prvo in drugo svetovno vojno je minilo samo dvajset let. Politikom je bilo jasno, da miru ni mogoče graditi na odnosu zmagovalcev in poražencev, ampak da mir lahko gradijo samo sosedje, ki sobivajo in si skupaj prizadevajo za takšne pogoje življenja in mednarodnih odnosov, ki vsem prinašajo koristi in v resnici oblikujejo skupno dobro.
Robert Schuman je svojo slovito deklaracijo - datum te deklaracije danes proslavljamo kot dan Evrope - začel z besedami: „Svetovnega miru ni mogoče zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo.“
Schuman je skupaj z drugimi, zlasti s Konradom Adenauerjem in Alcidem de Gasperijem trdo delal, da je oblikoval vizijo, ji dal tako podobo, da je bila sprejemljiva tudi za vse druge, ter jo obenem predstavil na tak način, da je prepričal tudi dvomljivce. Nek švicarski časnik je moža, ki je stal za tem predlogom, opisal kot „razumnega, vitkega, plešastega, brez utvar, resnega, vendar ne brez smisla za humor, nepodkupljivega, marljivega, globoko vernega, malce šaljivega, ki ne ustreza predstavam o državniku Republike Francije … ni nadut in nepopustljiv … pokončen je in iskren, nič več in nič manj. Politik, ki se izogiba zvijačam in pretvarjanju, je redkost, in to zelo cenjena.“ (Jeff Fauntain, Globoko ukoreninjen, 44).
Kako pomembno bi bilo, da bi danes vsak politik in vsak javni delavec imel pred očmi ta seznam lastnosti in kreposti, ki oblikujejo človeka, ki je sposoben revolucionarnih dejanj, kajti sloviti Le Mond je Schumanovo pobudo imenoval „une proposition revolutionnaire – revolucionarni predlog“. Le da ta revolucionarnost ni rušila. Nikakor. Pač pa je bil potreben čisto nov pristop, ki je bil sposoben preseči stare vzorce in je bil dovolj prepričljiv, da so se bili narodi pripravljeni odpovedati nekaj svoje suverenosti in s tem ustvariti pogoje, ki so preprečevali zametke nove vojne – oziroma, kot so govorili, je s tem vojna postala nemogoča.
Pogajanja v zvezi s to pobudo niso bila enostavna. Pomenila so odkrivanje čisto novih področij. A olajšala jih je skupna vera in vizija za Evropo, ki so si jo med seboj delili Schuman, Adenauer in Alcide de Gasperi. Njihovo skupno prepričanje, da je novo Evropo potrebno zgraditi na krščanskih temeljih, je odsevalo na duhovnih vajah, ki so se jih pred podpisom Pariške pogodbe (1951) vsi trije udeležili v benediktinskem samostanu ob Renu (Globoko ukoreninjen, 45). „Vse tri ‘očete ustanovitelje’ je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih naporih so jih vodila evangeljska načela. Vsi trije so bili krščanski možje in so svojo vero izpričevali z zglednim življenjem. Politika je bila zanje nesebično služenje, plemenito poslanstvo“ (Ognjišče (2017) 5, str. 42).
Brez te notranje povezovalne sile je prihodnost Evrope močno ogrožena. Ne moremo je graditi samo na ekonomiji, financah in sekularizmu in še čem, kar se danes ponuja kot evropski jutri. Brez te notranje vezi evropskega jutri ne bo. Ko je papež sv. Janez Pavel II. pisal kongresu Evropske zveze katoliških univerz, je brez oklevanja priznal, da ima Evrope raznolike kulturne korenine: „Če naj bi bil novi evropski red primeren za spodbujanje pristne skupne blaginje, mora priznati in ščititi vrednote, ki predstavljajo najdragocenejšo dediščino evropskega humanizma. Raznolike so kulturne korenine, ki so prispevale k okrepitvi teh vrednot: od duha Grčije do rimskega prava in kreposti, od prispevkov latinskih, keltskih, germanskih, slovanskih in ugrofinskih ljudstev do tistih, ki izhajajo iz judovske kulture in islama, Ti različni dejavniki so v judovsko-krščanskem izročilu našli moč, ki jih je uskladila, utrdila in podpirala“ (Globoko ukoreninjen, 104).
In kakšno poslanstvo Jeff Fountain vidi za kristjane v Evropi, kakršna je? Ali se ta Evropa lahko spremeni v pošast? Odgovarja: „Seveda, če kristjani, katerih naloga je, da so luč in sol zemlje, ostajajo povsem nedejavni in na stranskem tiru, če delujejo le znotraj lastnih cerkvenih krogov“ (Globoko ukoreninjen, 28).
Kot vstajenjski kristjani danes prosimo Marijo za tisto vero, ki bo Jezusove besede, izrečene v noči prestrašenim učencem na jezeru: „Jaz sem, ne bojte se,“ vzela zares in jih živela v različnih okoliščinah časa, ki nam je podarjen. Prosimo za Evropo, zlasti pa za evropske politike, da bi delovali v duhu tistega skupnega dobrega, ki je navdihovalo 'očete Evrope', da so bili sposobni dejanj, ki so zagotovila skoraj osemdeset let miru. Če bomo znali graditi na resničnih evropskih koreninah, bomo mir utrjevali z evangelijem, ki je bil povezovalna moč vseh evropskih različnosti v preteklosti.
„V letu evropskih volitev ne pozabimo na Marijino skrb za Evropo in Slovenijo, tudi s čudežnimi posegi in pomočjo, kadar koli se nanjo z zaupanjem obrnemo. Če bo v evropsko politiko zajet tudi Božji načrt z Evropo, zagotovo ne bo propadla“ (Marjan Turnšek, Nova24TV). Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
