Drage sestre redovnice,
dragi bratje redovniki,
dragi bratje in sestre!
Ne bom vas našteval vseh posebej, pozdravil vseh posebej, kajti spisek bi bil predolg. Rad bi pa opozoril, da ravno ta dolžina spiska, ta pestrost redovnega življenja v Cerkvi dokazuje moč in ustvarjalnost Božjega Svetega Duha. Kajti v tej stolnici smo zbrani danes od tistih redov, v katerih kar brni od davnine, pa do tistih, ki so nastali v zadnjem času, v katerih je še vsa svežina novega rojstva, novega nastanka. Vse to je znamenje, kako se Bog v svoji ljubezni in hkrati tudi v svoji sklonjenosti k človeku in človeštvu ne da izčrpati, vedno znova mu prihaja naproti zato, da po navdihu, ki ga da posamezniku, odgovarja na potrebe časa in ljudi.
Rad bi se vam v imenu naše krajevne Cerkve vsem zahvalil za vse, kar prispevate s svojim redovništvom, s karizmami, ki jih živite v poslušnosti Bogu in svojim redovnim pravilom, v življenje naše Cerkve in našega naroda. Brez vas, dragi bratje in sestre, bi bila tako Cerkev kakor tudi narod veliko siromašnejša. Morda se tega danes niti ne zavedata ne ena ne drugi in Bog daj, da ne bi nikoli prišlo do trenutka, v katerem bi morala spoznati, kaj pomeni odsotnost redovništva v neki cerkveni ali narodni skupnosti, kakšna praznina zazija v takem prostoru. Zato vas kar na začetku našega razmišljanja vabim, da storimo vse, kar je v naši moči, da bomo na vso moč prosili Boga, ki je Oče vsakega duhovnega, vsakega redovnega poklica, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Naš klic mora biti dovolj močan, da bomo po besedi papeža Frančiška ne samo prebudili svet, kakor smo slišali v pozdravu v to sveto daritev, ampak da bomo – oprostite moji besedi -, da bomo na nek način ganili Boga samega, da bo rekel: »Poglej jih, kako prosijo, poglej jih, kako hrepenijo, poglej jih, kako potrebujejo oznanjevalce, kako potrebujejo pričevalce, kako potrebujejo tiste, ki skrbijo za bolne in ki izobražujejo mlade« in Bog bo v svoji ganjenosti naši Cerkvi, našemu narodu poslal novih duhovnih, novih redovnih poklicev.
Iskreno vas v tem prazniku Gospodovega darovanja v templju pozdravljam v naši stolni cerkvi, ki je na nek način naš skupni dom. Povezuje nas v eno samo občestvo Cerkve, ki živi svoje življenje razvejano na vse strani, na vsa področja naše nadškofije. Dobrodošli tukaj, danes in vedno. Krepimo v sebi zavest povezanosti, da smo v resnici ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev v vsej pestrosti naših karizem in našega redovnega izraza.
Ta praznik posvečenega življenja, kot je bilo rečeno, obhajamo v letu posvečenega življenja in v tem letu posvečenega življenja je geslo pod katerim razmišljamo: »V hvaležnosti za preteklost, v navdušenju za sedanjost in v upanju za prihodnost« ob treh besedah, ki so prav za prav tri velike resničnosti: evangelij, upanje in preroštvo.
Vsi mi, ali bolje, naprej vsi ustanovitelji naših redov so bili zagledani v Jezusa Kristusa. Vsak na svoji način je živel Pavlov stavek: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus«. V Jezusa Kristusa ne moreš biti zagledan v svoji domišljiji, ne moreš biti vanj zagledan v svoji glavi. Jezusa Kristusa ne moreš naslikati po svojem okusu, ga prirediti svojim potrebam in željam – to bi pomenilo, da mi kličemo Kristusa za sabo. Ne, Jezusa Kristusa lahko samo sprejemaš takšnega, kakršen se ti podarja. Ne vem, če je starček Simeon pričakoval otroka, ko je hrepenel po Rešitelju, po Mesiji. Ampak ker je Mesija prišel v njegovo življenje, v njegovo starost kot otrok, je tega otroka vzel v naročje in hvalil Boga, ker so njegove oči videle rešenje. Tako moramo tudi mi, dragi bratje in sestre, sprejemati Jezusa Kristusa evangelija, takšnega, kakršen se razodeva preko svojih besed, in takšnega, kakršen se nam razodeva preko svojih dejanj. Samo v Njem lahko najdemo resnični navdih od zgoraj, resnično razodetje Boga Očeta samega, vse drugo nas bo razočaralo, nas pustilo prazne. Samo Bog, ki se je v Jezusu Kristusu učlovečil kot naš Brat, kot naš Odrešenik, samo On more vedno znova postajati in ostajati odgovor na vsa naša življenjska pričakovanja in hrepenenja. To je evangelij, ki ga živimo, to je evangelij, iz katerega so zajemali naši ustanovitelji, in temu evangeliju hočemo ostati dosledno zvesti v vsej različnosti naših redovnih oblek in v vsej različnosti naših redovnih pravil. Ostajamo zvesti evangeliju.
Zakaj? Zato, da bi mogli biti preroki v tem našem času. Vsak čas človeštva, vsak čas človeške zgodovine potrebuje preroke. Papež Frančišek nas kliče, nas vabi, naj bomo mi danes preroki tam, kamor nas je postavil, kamor nas pošilja Gospod Bog in Njegova sveta volja. Da bomo mogli biti preroki, moramo najprej doživeti tisto očiščenje, o katerem govori Božja beseda v današnjem prvem berilu: »Kakor srebro in zlato te prečistim. Ničesar prstenega, ničesar odvečnega ne ostane v tebi.«
Če bomo izpolnjevali svoja redovna pravila, dragi bratje in sestre, nas bo to prečistilo. Če bomo ljudje molitve, če bomo ljudje premišljevanja, če bomo znali ostati pred Najsvetejšim in se pogovarjali z Gospodom, ki izpolnjuje svojo obljubo, da bo ostal z nami do konca sveta, potem bomo vedno bolj čisti in potem bodo ljudje prepoznavali v nas preroke. Ne bomo mi prihajali prednje kot tisti, ki vemo vse, ki imamo vse odgovore, ampak ker bomo potopljeni v Boga. Ker nas bo Bog prečistil, bodo ljudje prepoznali v nas, v našem načinu življenja, v vrednotah, ki jih živimo, in v besedah, ki jih bomo govorili, preroštvo, kar pomeni smer za človeka v našem času, za človeka v naši družbi. Smer ven iz nesmisla, smer ven iz naveličanosti, smer ven iz tega, da izkoriščamo drug drugega. Zaznali bodo, da preroštvo, ki raste iz evangelija, začenja ustvarjati Božje kraljestvo med nami, prostor za Boga in prostor za človeka.
Da bi mogli biti služabniki preroštva, dragi bratje in sestre, je potrebna tudi tretja krepost – upanje. Najprej moramo začeti mi sami upati. Preveč je negotovosti med nami, preveč je negotovosti v nas, preveč je malodušja v nas. Prevečkrat se sprašujemo, kakšen bo jutrišnji dan, prevečkrat preštevamo svoje vrste in prevečkrat razmišljamo o svojih letih. Namesto, da bi bili ljudje upanja, postanemo ljudje tožbe, ljudje jadikovanja. Naši pogovori se potem začnejo spreminjati v jamranje, namesto da bi bili polni Božjega in polni svetega. Zato najprej mi sami potrebujemo upanje, ne upanje v to, da bo jutri lepo vreme, pač pa upanje na tisto izpolnitev, v katero Bog v svoji previdnosti pelje zgodovino človeštva in zato tudi zgodovino vsake naše ustanove. Bog je tisti, ki jo je poklical v življenje, Bog je tisti, ki jo vodi naprej. Zaupajmo Bogu, da jo bo pripeljal do izpolnitve poslanstva, zaradi katere jo je obudil.
Bog je tudi tisti, ki vodi zgodovino vsakega izmed nas osebno. To upanje, dragi bratje in sestre, naj bo v nas. Potem ne bomo gledali naokrog in razmišljali, na kakšen način naj se prilagodimo tej resničnosti, ki jo doživljamo kot nič kaj obetavno. Ne, potem bomo preprosto v tem trenutku naredili tisto, kar zmoremo, in tisto, kar Božja previdnost in Božja ljubezen od nas pričakuje. Potem bodo tudi ljudje okoli nas začeli živeti upanje, Ne bodo razmišljali samo o tem, kako katastrofičen je ta svet, ampak bodo začeli verjeti, da kljub vsemu ta svet Bog drži v svojih rokah. Iz upanja, ki ga bodo doživljali v nas, bodo začeli tudi sami upati. Morda najprej samo v jutrišnji dan, pozneje, Bog daj, da tudi v tisti večni jutri, ki ga Bog pripravlja svojim.
Marija, ki je Jezusa položila v roke starčka Simeona, ona, Jezusova mati in naša mati, ona naj v srce vsakega izmed nas vedno znova polaga svojega Sina, da bo On sam, živi Bog in pravi človek, v nas budil upanje, da bomo tudi mi mogli reči z veseljem in mirom: »Gospod, moje oči gledajo tvoje zveličanje.« Amen.
Po zvočnem zapisu
