Drage redovne predstojnice in predstojniki, drage redovnice in redovniki!
Obhajamo bogoslužni praznik Jezusovega darovanja v templju, ki je imel prvotno bolj marijanski poudarek, saj je bil spomin na Marijino očiščevanje štirideseti dan po porodu, kot je določala postava. Danes ima bolj kristološki pridih, saj bolj izpostavlja Jezusovo darovanje v templju kot prvorojenca, ki ga je bilo treba odkupiti, če ni bil iz rodu duhovnikov. Iz Lukovega zapisa tega dogodka nam v tem letu vere in slovenskega pričetka procesa pastoralnega načrtovanja močno spregovori prerokba starčka Simeona, ki je v templju srečal novorojenega Odrešenika, ga prepoznal v Svetem Duhu, vzel v naročje in vzkliknil: »Luč v razsvetljenje poganov!« (Lk 2,32). Ko sta skupaj s prerokinjo Ano kot predstavnika Izraelskega ljudstva prepoznala in sprejela napovedanega Odrešenika, sta takoj prerokovala tudi o nas, poganskih narodih, da se je zasvetila Luč tudi za nas. S tem je bil dopolnjen čas obljube in čakanja ter se pričel čas izpolnitve obljube. Kakšna bistvena razlika je napolnila zgodovino: zgodil se je skrivnosten prehod od odrešenjske ekonomije čakanja k odrešenjski ekonomiji izpolnitve. Ko Simeon to izkusi, se tudi v njem spremeni doživljanje. Naenkrat se ne boji več smrti, marveč jo v miru pričakuje: »Zdaj odpuščaš Gospod svojega služabnika po svoji besedi v miru!« (Lk 2,29). O, da bi to doživetje občutil vsak človek!
Letos vas ob vašem dnevu, drage sestre in bratje v posvečenem življenju, gledam v luči leta vere in krovnega dokumenta pastoralnega načrtovanja Pridite in poglejte. In vas vidim kot močno znamenje, kot eno izmed močnih »luči« v razsvetljenje našega poganskega časa. Vaše redovno življenje kot celota je živo znamenje življenjske moči vere; znamenje daru ste, ki ni enostavno obljuba boljšega življenja na tem svetu, ampak oznanilo, da končni cilj našega življenja neskončno presega ta svet in bo uresničen, ko bomo v polnem občestvu z Bogom. Zato so vam škofje na lanski sinodi v Rimu v spodbudo v končni poslanici[1] zapisali: »Z vidika onstranskega smisla človeškega bivanja opravljajo posebno pričevanje v Cerkvi in v svetu tisti, ki jih je Gospod poklical v posvečeno življenje. Življenje, ki je popolnoma posvečeno njemu v uboštvu, čistosti in pokorščini, je znamenje prihodnjega sveta … Spodbujamo jih k zaupanju tudi v zanje težkih razmerah v času tolikih sprememb. Kličemo jim, naj se utrdijo kot pričevalci in pospeševalci nove evangelizacije v raznih življenjskih okoljih, kjer deluje karizma njihove ustanove« (št. 7).
Ob teh besedah lahko samo nadaljujem s hvaležnostjo, da ste tudi v naši nadškofiji in v Cerkvi na Slovenskem takšno znamenje in ponovim spodbudo k pričevanjski drži ter pospeševanju nove evangelizacije, katere obliko in način tako boječe iščemo. Redovi so bili vedno s svojimi karizmami kakšen korak naprej v iskanju rešitev pri posredovanju evangelija oddaljenim in izbirnim kristjanom ali nekristjanom.
V dokument Pridite in poglejte smo zapisali srčiko ali namen pastoralnega delovanja v prihodnjih letih: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka« (t. 59). Ko se oziram po slovenski pastoralni pokrajini in iščem primere takšnih živih občestev, vidim najprej vaša občestva, ki na sebi lasten način že uresničujete ta namen. Ali niste vsega svojega življenja zastavili prav zanj? Kot redovno občestvo ste živo občestvo Cerkve na Slovenskem in živi posamezniki v njih iščete na različnih področjih pionirske korake evangeliziranja slovenske kulture, družine, mladine in še kaj. S tem že kažete pot celotni pastoralni usmerjenosti.
Tudi ko s tega vidika premišljujem pet pastoralnih izzivov ali glavnih strategij, ki smo jih v dokumentu zapisali kot »k izvirom, poklicanost in poslanstvo, živa občestva, sočutje in pravičnost ter odpuščanje in sprava« (t. 61–102), ob vsakem prepoznam, da ga na nek način vi že živite in uresničujete in si ga je lažje predstavljati. Vem, da vašega načina ni mogoče enostavno prekopirati v življenje družin ali drugih manjših skupin v župniji, a vaša izkušnja je vseeno dragocena. Nikakor ni nepomembno, da nekdo že dejansko vsak dan živi iz krščanskih »izvirov«, ki so Božja beseda, osebna molitev in občestvena evharistija. Vsak, kdor želi, lahko to pri vas tudi vidi in nato prilagodi svojemu načinu življenja. Najprej ste dokaz poklicanosti in poslanstva, ki se je pričelo pri krstnem poslanstvu in pristalo v redovniškem. Prav tako se v svojih redovnih družinah trudite za sočutje in pravičnost, za duha služenja in delitev dobrin med seboj in z drugimi. Vsakdanje skupno življenje nujno vključuje tudi odpuščanje in spravo, ki predpostavlja sprejetje resnice o storjenih krivicah, ponovno vzpostavitev pravičnosti v odnosih in nato odločno pot odpuščanja in sprave.
Glede duhovnikov smo v dokument zapisali: »Vodilo za marsikaterega slovenskega duhovnika bi lahko bilo: delati manj, delati bolje, več moliti. Pa tudi: skupaj delati, bolje delati – skupaj moliti, bolje moliti« (t. 107). Vem, da škofijski duhovniki ne morejo postati redovniki, a delno bi se lahko navdihovali pri vas, ki prav zgoraj izražen vidik skupnega življenja in delovanja ter molitve že na svoj način živite.
Drage redovnice in redovniki, s tem razmišljanjem sem vas želel spodbuditi k zvestobi v redovništvu, vsakega k zvestobi lastni redovni karizmi, saj boste z vedno večjo radikalnostjo življenja po njej vedno bolj svetla luč v Cerkvi na Slovenskem, ki išče pot skozi puščavo sekulariziranega sveta, in tudi luč v razsvetljenje slovenskega poganstva. Naj za vas veljajo besede preroka Malahija iz prvega berila: »Glejte, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj« (Mal 3,1–4).
Prosim vas, bodite takšni angeli, ki jih Gospod pošilja pred seboj, v naši nadškofiji! Amen!
msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit
