Drage sestre in dragi bratje!
»Srečne oči, ker vidijo, kar vi vidite! Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali« (Lk 10,23–24), smo pravkar slišali Jezusa. To nas spominja na neke druge besede iz evangelija. Marijina teta Elizabeta je svojo nečakinjo blagrovala, ker je verovala: »Blagor ji, ki je verovala …« (Lk 1,45). Ali pa spet drug dogodek. Neka žena iz množice je blagrovala Jezusovo mater: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« Jezus tega ni zanikal in ni nasprotoval, a je dodal: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (prim Lk 11,27–28).
Iz vseh teh treh dogodkov veje skupno prepričanje, da je velika življenjska sreča in dar, če poznamo Jezusa Kristusa, če smo ga srečali, kar pomeni, če smo kdaj živo spoznali in začutili njegovo edinstvenost, neprimerljivost in verodostojnost. Danes se nam ponujajo na nazorskih tržnicah sveta različni življenjski pogledi in nauki. Ko jih tehtamo in primerjamo, potem pa uvidimo, da se z Jezusom ne da primerjati nobena filozofija in nobena človeška modrost, tedaj srečamo Jezusa. Srečamo ga, če se lahko pridružimo apostolu Petru, ko je na Jezusovo vprašanje, če ga bodo tudi apostoli zapustili, odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (Jn 6,68–69).
To srečo krščanske vere in krščanskega življenja je spoznal mladi Stanislav Kostka, ki se je ravno zato proti volji svojih staršev odločil, da bo sledil Jezusu Kristusu z vsem svojim življenjem in ga tudi posvetil temu, da bi lahko bili tudi drugi ljudje deležni te sreče, ki jo prinaša vera.
Veliko je poti in načinov, kako uvidimo izjemno in neprimerljivo vrednost in vzvišenost Jezusovega zgleda in nauka, ki ga sprejemamo v krščanski veri. Predvsem pa je to njegovo osrednje sporočilo, da je Bog ena sama ljubezen, katero Jezus uteleša in predstavlja med nami na najpopolnejši način. Jezus ni samo kakšen most med nami in Bogom, Jezus je Bog med nami. Razdalje in prepada ni več, dva bregova, človeštvo in božanstvo, svet in nebesa, ki sta se do njegova prihoda zdela neskončno daleč vsaksebi, sta se v Jezusu Kristusu združila. Nebo se je spustilo na zemljo in zemlja se je povzdignila v nebo. Ko pravi Jezus: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9), jasno nakazuje to edinstveno in nezaslišano povezanost.
Seveda bi ta povezava ostala precej nejasna in abstraktna, če ne bi vedeli, v čem je njena vsebina, kaj je tisto, kar povezuje. Vezni člen, tako kot kamen sklepnik v oboku, je ljubezen. V Jezusu Kristusu je med nami postala navzoča sama Božja ljubezen, oziroma bolje rečeno, Bog, ki je ljubezen. V Jezusovi ljubezni do nas je med nami navzoč Bog sam, ki je ljubezen. Če je na prvih straneh Svetega pisma rečeno, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi in sličnosti, potem je Jezus to človeško podobnost z Bogom ne samo uresničil do konca, ampak jo je presegel, ker ni bil samo Bogu podoben, ampak njemu enak. To enakost z njim je dosegel na križu kot najvišjem izrazu njegove ljubezni.
S tem je postala Božja ljubezen naša norma. »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). Jezus nas usposablja za Božje življenje in s tem tudi za svojo večnost, za svoje večno življenje. Dlje od tega čisto preprosto ni več mogoče iti, kaj večjega si ni mogoče zamisliti.
S tem nam Jezus odpira in omogoča najvišje bivanjske, življenjske možnosti. Sedaj vemo, za kaj smo rojeni: da uresničimo vsaj nekaj tiste Božje ljubezni, kakršno nam je razodel Jezus. Svetniki so to možnost zagrabili in tudi če so živeli kratko življenje kakor sv. Stanislav, so v kratkem času, kot pravi berilo, »izpolnili dolga leta« (prim. Mdr 4,13).
Antoine de Saint-Exupéry v prvi svoji knjigi Veter, pesek in zvezde: »Kadar se pomarančna drevesa razvijejo z močnimi koreninami in z bogatim sadom v teh tleh in ne na oni zemlji, potem so ta tla resnica o pomarančah. Kadar določena religija, kultura … omogoča človeku polnost biti in razodene v njem plemenito bitje, ki prej ni vedelo zase, potem lahko rečemo, da je … resnica o človeku. … Le zemlja sama prepozna svoje seme« (str. 116–123). Svetniki – in med njimi sv. Stanislav nikakor ni na zadnjem mestu – najbolj zgovorno in verodostojno dokazujejo, da je Jezus s svojo besedo in zgledom res naša Pot, Resnica in Življenje. V veri v Jezusa Kristusa in z življenjem po njegovem zgledu presegamo sami sebe in postajamo podobni Bogu. Tako nam Jezus omogoča najvišje uresničenje, kar si jih je mogoče zamisliti. V letu vere, ki ga obhajamo, bomo to resnico krščanskega veselega sporočila utrdili v svoje globoko osebno prepričanje. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
