Vsako leto na praznik Marijinega vnebovzetja v evangeliju prisluhnemo lepi Marijini hvalnici »Moja duša poveličuje Gospoda« (Lk 1,46–56). Razumljivo, saj ravno današnji Marijin praznik dokazuje, kako sta bili njeni hvaležnost in vera v Božjo zvestobo in ljubezen, ki ju izraža hvalnica, bogato poplačani. Tako kot pri nobenem drugem človeku. Kajti noben človek, ki je zgolj človek, ni takoj po smrti doživel vstajenja in sreče večnega življenja pri Bogu v nebesih.

Vendar pa je bila pot, ki jo je morala Marija prehoditi od trenutka, ko je to hvalnico zapela, pa do slavnega vnebovzetja, dolga in težka. To hvalnico je zapela ob obisku pri teti Elizabeti, torej kmalu po tem, ko je ob angelovem oznanjenju sprejela Božjo ponudbo, se odpovedala svojim življenjskim načrtom in se v celoti posvetila nalogi Matere z Božjim Sinom pod srcem. To je bilo na začetku njenega poslanstva. Potem je hodila po dolgi poti vere in zvestobe, kakršna se odpira tudi pred nami. Zato je postala naša najbolj verodostojna vzornica, vzornica vsakega od nas in hkrati vzornica našega verujočega občestva, naše Cerkve.

Marija je mati Cerkve in hkrati njena vzornica, njen zgled. Odlomek iz knjige Razodetja, ki smo mu prisluhnili v prvem berilu, govori o ženi, ki je rodila dete in temu detetu streže po življenju »velik ognjenordeč zmaj« (prim. Raz 12,1–5). Ta žena je lahko Marija, Jezusova Mati, kajti njeno dete, ki ga hočejo umoriti, je Jezus, njen Sin. Lahko pa je tudi Cerkev, ki skozi stoletja in tisočletja doživlja raznovrstna preganjanja in se na njej izpolnjujejo Jezusove preroške besede, ki jih je rekel prvim učencem: »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. … Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. … Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal« (Jn 15,18–21).

Kakor je Marija poslušala in sprejela Božjo besedo, tudi Cerkev sprejema Božjo besedo. O Mariji je dvakrat rečeno, da je besede, ki jih je slišala, oziroma dogodke, ki so se zgodili, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19.51). Tudi Cerkev je ena sama velika shramba Božje besede: v tej shrambi verniki dobivamo Božjo besedo, jo premišljujemo in z njo hranimo in utrjujemo vero. Če ne bi bilo Cerkve, tudi vere v Jezusa Kristusa ne bi bilo. Vero v Jezusa Kristusa lahko ohranjamo le v Cerkvi, ko jo napajamo iz istega tisočletnega verskega izročila naših prednikov. Vero v Jezusa Kristusa smo prejeli v Cerkvi in po njej, kakor tudi rečemo pri svetem krstu in vedno, kadar obnovimo krstne zaobljube: »To je naša vera. To je vera Cerkve. To ponosno izpovedujemo v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.«

Cerkev nas tudi vzgaja k ljubezni do bližnjega. Kakor je Marija Jezusa v Kani Galilejski opozorila na stisko gostiteljev, Cerkev spodbuja tudi nas, naj pomagamo bratom in sestram, ki so v stiski. Cerkev v naših srcih krepi in goji krščansko ljubezen do bližnjega in solidarnost z njim.

Marija je v Kani naročila, naj naredijo, kar jim bo naročil Jezus. In kaj drugega Cerkev dela danes, kakor da nas vedno znova spodbuja, naj storimo, kar nam naroča Jezus?

Kakor je Marija Jezusa spremljala na njegovem križevem potu, tudi nas Cerkev spremlja na naših križevih potih s tolažbo Božje besede, z zakramenti Božjega usmiljenja in Božjim evharističnim kruhom, da se zavedamo, da nismo sami, ker je Bog z nami, in da ne omagamo.

V poslednjih trenutkih zemeljskega življenja je Jezus učencu Janezu dal Marijo za mater in Mariji Janeza za sina (prim. Jn 19,26–27). To pomeni dvoje: Marija bo materinsko odgovornost in ljubezen izkazovala Janezu, Janez pa bo sinovsko skrb in hvaležnost izkazoval Jezusovi materi Mariji. Z Janezom postane Marija mati vseh nas. Tudi Cerkev je naša mati, ki skrbi za našo vero in zvestobo Jezusu Kristusu, tudi sama pa potrebuje našo sinovsko in hčerinsko vdanost ter podporo. Kakor bi brez Marije ne bilo učlovečenega Božjega Sina, bi brez Cerkve ne bilo krščanske vere, saj se vera posreduje in ohranja samo v njej. Preko nje nam dotekajo tolažba, moč in upanje, da lahko v težkih trenutkih vzdržimo in ostanemo zvesti.

Pri veliki podobnosti med Marijo in Cerkvijo pa je tudi velika razlika. Obe sta sveti. Vendar so v članih Cerkve navzoči tudi grehi in nepopolnosti, ki jih v Mariji ni. Te nepopolnosti velikokrat močno čutimo in zaradi njih trpimo. Kljub temu pa Cerkev še vedno ostaja naša mati.

Kakor imamo eno samo mater, kakor imamo eno samo domovino, tako imamo tudi eno samo Cerkev. Vsem trem dolgujemo sinovsko ali hčerinsko ljubezen in zvestobo, pa tudi skrb in odgovornost. Kadar se katera koli od njih znajde v težavah, od svojih otrok upravičeno pričakuje, da ji bodo ostali zvesti in ji ne bodo obrnili hrbta. To ne pomeni, da si smemo zatiskati oči in ušesa pred tistim, kar ni prav. Pomeni pa, da smo v sodbah dobronamerni, pošteni in pravični, da iščemo rešitve, da za Cerkev molimo, se v njeno delovanje zavzeto vključujemo z dobrimi deli in zanjo darujemo svoje trpljenje.

Drage sestre in dragi bratje! Časi so težki, zato moramo biti pogumni in močni, trdni in zvesti. In kje najti moč? – Vsi vemo: v slogi in edinosti. To velja za domovino, to velja za Cerkev. V Cerkvi smo kot Božji in Marijini otroci ter Jezusovi bratje in sestre ena sama družina. Kot vsaka mati tudi Marija želi, da med seboj ostajamo enotni in povezani. Danes se ji bomo izročili z namenom, da bi nas zgled njene močne vere in zvestobe ohranjal povezane med seboj in v dobrih delih za vero, upanje in ljubezen, povezane v eni sami Katoliški Cerkvi, povezane v naši škofiji, povezane po župnijah in drugih skupnostih v medsebojnem zaupanju in požrtvovalnem sodelovanju. Amen.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit

Avtor priloženih fotografij je Janez Platiše.