Dragi bratje in sestre, spoštovani in dragi bratje duhovniki.
Danes je naš dan, dan, v katerem se s posebno hvaležnostjo oziramo v svojega Gospoda, ki nas je imel za vredne, da svoj pogled položi na nas in da nas izbere izmed ljudi zato, da bi nas poslal med ljudi in da bi med ljudi prinašali to, kar je Božjega. Zato v tem trenutku, dragi moji bratje, z veliko hvaležnostjo stojim pred Bogom za vsakega izmed vas, čisto za vsakega. Pa ne samo za vas, ki ste se zbrali tukaj, v naši stolnici, ampak tudi za tiste, ki iz različnih razlogov in obveznosti niso mogli priti v ta naš sveti bogoslužni zbor. Posebej mislim na tiste, ki jih križ bolezni in preizkušenj na poseben način veže z Jezusom v njegovem trpljenju. Vsi smo eno samo občestvo duhovnikov. En sam zbor duhovnikov v tej naši krajevni Cerkvi.
Gospod, hvala ti za vse te može, za vso njihovo različnost, za vse darove, ki si jih položil v njihovega duha in v njihov razum. Za vse sočutje, ki ga jim podarjaš zato, da morejo biti tvoji duhovniki med Božjim ljudstvom. Hvala ti Gospod, da si vsakega posebej izbral in da vsakega posebej spremljaš na njegovi poti. Da nikoli od nikogar izmed nas nisi odstopil, ga imel za nevrednega, morda za premalo sposobnega, da bi mogel biti tvoj duhovnik. Gospod, hvala ti za to, da se svoje izbire nikoli ne kesaš. Da tvoja izbira in tvoja ljubezen ostajata zvesta. Hkrati, Gospod, te v tem trenutku tudi prosim, da ostajaš z nami. Da ostajaš z nami, kot tisti, ki vedno znova, vsak dan znova pokliče v svojo službo in vsak dan znova podeli tudi pomoč tudi za to, da moremo svojo službo zvesto in dostojno vršiti.
Ob tej zahvali Gospodu, dragi bratje, se zahvaljujem tudi vam, kajti niste dovolili, da bi Božji glas šel mimo vašega srca in niste dovolili, da bi Božji korak šel mimo vaše poti. Ko ste zaslišali Božji glas, ste bili pripravljeni odgovoriti, čeprav vem, da je poklic vsakega izmed vas zgodba zase. Nekaj posebnega in nekaj svetega. Dvogovor med Gospodom in med tistim, na katerega se je ozrl. Včasih blag in mil, včasih viharen in vendar se je ta dvogovor med teboj in tvojim Bogom, tvojim Odrešenikom Jezusom, končal s tvojo privolitvijo: »Gospod, tukaj sem, ker me kličeš.« Pripravljeni ste bili svoje korake naravnati po Gospodovih korakih. In ste – smo, včasih bolj zvesto, včasih morda nekoliko oklevajoče, vendarle hodili za Gospodom do tega trenutka. Zato iskrena hvala vam, dragi bratje duhovniki, za to pričevanje zvestobe Gospodu Jezusu Kristusu. In hkrati tudi za skrb in ljubezen, ki jo doživljam v vašem razdajanju Božjemu ljudstvu. V tem razdajanju smo šele zares duhovniki.
Obenem verjamem, da se vsak izmed nas zaveda, da so bili vsi Gospodovi darovi položeni v prsteno posodo. Da v prsteni posodi nosimo zaklad svojega duhovništva. In nič hudega – pravzaprav, v tem se razodeva Božja veličina in Božja modrost, Božja nedoumljiva ljubezen. Da more v to prstenost moje človeškosti položiti nekaj tako večnostnega in milostnega, kakor je duhovništvo. Hkrati pa ob tej oblikovanosti vas izmed nas jasno čuti, da nikoli ne sme spustiti pogleda z Gospoda Jezusa. Dokler je naš pogled uprt vanj, toliko časa bo naša misel jasna, toliko časa bo naša beseda čvrsta in toliko časa bo tudi naš korak odločen. Če pa se nam kdaj zgodi, da pogled spustimo z Gospoda, potem doživimo usodo apostola Petra v razburkanosti morja in se začnemo bati, da se bomo potopili. Zato, dragi bratje duhovniki, imejte oči v resnici vedno uprte v Gospoda, v križanega Gospoda. On nas je poklical, on nas je mazilil, on nas pošilja. Imejte svoja ušesa odprta za njegovo besedo. Vsak dan se srečujte z njegovo besedo. Tam zajemajte svoje besede. Tam zajemajte oznanilo, ki ga boste posredovali bratom in sestram, ki jih nagovarjate. Naučite se tudi molčati pred Gospodom, da more Gospod spregovoriti v tvoje srce. Smo namreč v kulturi, v kateri besede prerivajo druga drugo in nobena ne more zares zaživeti. Saj niti ne vem, če so izgovorjene zato, da bi živele. Ampak Božja beseda mora zaživeti. Božja beseda je izgovorjena zato, da prinaša življenje. Zato moramo znati molčati, kajti samo v našem molku more Božja beseda najti prostor za to, da zaživi. Naš molk je zibelka, so jasli, v katerih Bog rodi svojo Besedo. Zato bodimo pred Gospodom in molčimo pred Gospodom.
In še nekaj vas prosim. Ne nehajte povzdigovati rok v prošnji za Božje ljudstvo. Kdo bo prosil za vaše ljudi, če ne boste vi? Kdo bo prinašal pred Boga njihove stiske, če jih ne boste vi? Kdo bo Bogu izkričal krivice, ki se dogajajo Božjemu ljudstvu, če mu jih ne boste vi? Kadar pred Boga prinašate svoje ljudstvo, dragi bratje, takrat ne molčite. Takrat naj bo vaša beseda krik, prošnja, molitev, rotenje. Naj Bog začuti, da ljubite svoje ljudstvo. Naj Bog začuti, da ste pripravljeni za svoje ljudstvo oditi na konec sveta, tudi na dno pekla, da ga rešujete in da mu oznanjate.
In vas, dragi bratje in sestre, vabim, da se tudi vaša molitev za nas nikoli ne prekine. Naj ne utihne. Bog varuj, da bi utihnila. Vem, da ste velikokrat veseli vaših duhovnikov. In vem tudi, da ste kdaj nad nami razočarani, morda kdaj tudi jezni na nas. Vse to ima mesto v naših medsebojnih odnosih, v našem življenju občestva. Ampak molitev naj pa nikoli ne presahne. Molitev za vašega gospoda župnika, molitev za vse naše duhovnike in molitev za tiste, ki jih Gospod kliče, da bi se odzvali. Naj jim naša molitev pomaga, da bodo našli v sebi pogum in radost odgovoriti Gospodu: tukaj sem.
In ti mati Marija, mati duhovnikov in mati Cerkve, uči nas vztrajati ob tvojem Sinu. Uči nas ostajati zvesti Cerkvi. Uči nas ostajati vztrajni v molitvi. Pomagaj nam, da bo vsak naš korak vodil bliže k tvojemu Sinu. Amen.
msgr. Stanislav Zore
ljubljanski nadškof metropolit
Po zvočnem zapisu.
