Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici

»Bodi pri nas, Gospod, sveti Oče, vsemogočni večni Bog!« S tem povabilom se začenja posvetilna molitev ob mašniškem posvečenju.

Dragi bratje in sestre. Danes se lahko Bogu zahvaljujemo, ker uslišuje našo prošnjo. Z novomašniki, ki jih bomo posvetili med to sveto daritvijo, je pri nas. Po njih bo pri nas po vsakem krstu, ki ga bodo podelili in množili Kristusovo Cerkev. Pri nas bo z molitvijo odveze pri zakramentu sprave, ko nam bo Gospod po njih vračal nedolžnost Božjega otroštva. Na poseben način pa bo pri nas po daritvi svete maše, v kateri Jezus uresničuje svojo obljubo, da bo s svojimi vse dni do konca sveta. Najprej pa bo pri nas po njih samih, saj duhovnik pri svetih opravilih nastopa »in persona Cristi«, v Kristusovi osebi. Kristus po njem uresničuje svoje obljube in prihaja naproti človeku, ki potrebuje njegovo pomoč in tolažbo.

Zato je danes dan veselja. Najprej veselja za naše novomašnike, saj se z današnjim dnem izpolnjuje pričakovanje, ki so ga nosili v sebi vse od trenutka, ko so prvič zaznali Božje povabilo, naj gredo za njim, in na katerega so se začeli intenzivno pripravljati z vstopom v bogoslovje ali v redovno skupnost. Danes je dan veselja za njihove mame in očete, pa tudi za njihove sestre in brate. Kako ne bi bili polni veselja, če je njihov sin in brat dosegel cilj. Kako ne bi v njegovem veselju bili tudi oni veseli. Danes je dan veselja za njihove župnije. Novomašnik je znamenje, da krščanska skupnost neke župnije ostaja živa. Kajti samo živo občestvo je lahko rodovitno. Samo živo občestvo lahko rodi nove duhovne poklice. In takšno občestvo ima tudi prihodnost. Družina, ki je odprta življenju, ima prihodnost. Narod, ki je odprt življenju, ima prihodnost, in tudi Cerkev, ki je odprta življenju, ima prihodnost. Naj iz tega našega veselja danes pride tudi prošnja za vse tiste naše župnije, ki že dolgo časa niso bile duhovno rodovitne. Naj jih današnje praznovanje navdahne z željo po rodovitnosti. Za ljudi, ki ljubijo življenje, ni neprijaznega okolja. Čeprav so bili Izraelci v Egiptu, v deželi svoje sužnosti, je zanje zapisano: »Bili so rodovitni in so se silno namnožili« (1 Mz 47,27). Današnji dan pa je veselje tudi za celotno nadškofijo in za cistercijane, ki imajo novomašnika p. Jona, ter za slovenske kapucine, ki imajo novomašnika br. Mira. Današnji dan pa je tudi dan veselja zame. Kot škof namreč prevečkrat mečem prst na krsto pokojnih duhovnikov. Danes pa bom položil roke na glavo naših novomašnikov in njihove dlani mazilil s sveto krizmo, da bodo posvečevali krščansko ljudstvo in darovali Bogu sveto daritev. Zato, dragi bratje in sestre, dragi bratje novomašniki, veselimo se danes v Gospodu.

Dragi bratje. Zakrament duhovništva prejemate na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla. Božja beseda današnjega praznika nas spodbuja k premišljevanju o zaupanju v Boga in o zvestem služenju Bogu.

»Vstani hitro.« Ta klic je Petra prebudil iz spanja med dvema stražarjema. Kdor je Jezusov učenec, mora biti buden. Stati mora pred Gospodom in biti pripravljen izpolniti njegovo voljo. Ali kakor se v drugi evharistični molitvi zahvaljujemo Bogu, da smemo stati pred njim in mu služiti.

Dragi novomašniki. Kakor apostolu Petru bo Gospod Bog tudi vam vedno znova pošiljal svoje angele, da vas bodo »udarili v bok« in vas prebujali iz spanja. Na te angele boste morda kdaj gledali z nejevoljo, ker vam ne bodo pustili slediti lagodnosti, ker vas ne bodo pustili »posedati na kavču«, kakor rad reče papež Frančišek. Kadar nam nekaj ni po volji, vedno obstaja skušnjava, da bi to, kar nas moti, odstranili. Tudi vas bo lahko obšla skušnjava, da bi v teh budilcih ne bi prepoznali angelov, ampak bi jim pripisali drugačne namene in jih na ta način odslovili. Nikar, dragi bratje. Ko bo prišel angel in te sunil v bok, vstani in se zahvali Gospodu, da računa s teboj in tvojo budnostjo. 

Nato je angel rekel Petru: »Opaši se in podveži si obutev!« Peter se je moral pripraviti za dejavnost in za pot. Dokler je spal, mu ni bilo treba biti opasan in obutev je lahko sezul z nog. A oznanjevalec evangelija ne more biti nekdo, ki ima na sebi nočno haljo in na nogah natikače. Oznanjevalec evangelija mora biti opasan, pripravljen na napor, pripravljen na boj. Obut mora biti za hojo po poteh, ki včasih niti uhojene niso, kaj šele tlakovane ali asfaltirane. Skozi šest let ste si v času bogoslovnega semenišča pripravljali potrebno obleko in obutev, da boste mogli postati dejavni delavci v Gospodovem vinogradu. Teološko znanje, ki ste ga pridobili na Teološki fakulteti, vam bo pomagalo, da boste lahko prepoznavali svet in njegove miselne tokove, ter nanje odgovarjali z besedo resnice in ljubezni. Bližina z Jezusom Kristusom in popolna predanost Očetovi volji pa vam bosta pomagali, da se ne boste ustrašili poti. Vsak dan znova naj vas navdihuje molitev psalmista: »Angel Gospodov šotori okoli teh, ki se ga boje, da jih otme. Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod; blagor človeku, ki se k njemu zateka« (Ps 34,8-9).

Nato se je Peter odpravil in šel za angelom. Kakšno spremembo je doživel Peter v hoji za Jezusom in v poslanstvu oznanjevanja evangelija. Stari Peter bi z angelom razpravljal; dopovedoval bi mu, kam naj gre in kaj naj dela. Stari Peter je želel biti prvi. Bil je voditelj, organizator. Rad je imel stvari v rokah. Sedaj pa brez besed sledi angelu. Dejansko se že uresničuje Jezusova napoved pri zadnji večerji: »Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš« (Jn 21,18). Čeprav je Jezus s temi besedami napovedal način Petrove smrti, je Peter dovolil, da ga je Jezus opasal in Peter je začel zvesto hoditi za njim, kar ga je nazadnje pripeljalo do zvestobe tudi v mučeništvu. Zato, dragi bratje, hodite za Njim. Zvesto, vztrajno, do konca. Kaj vse se vam bo v življenju prikazovalo kot pomembno, kot najboljša ideja, kot edino zveličavno. In vendar je Jezus edini Odrešenik. Sam zase pravi, da je »pot in resnica in življenje« (Jn 14,6). Samo po njem se pride k Očetu, zato hodite za njim, da bodo ljudje lahko hodili za vami.

Takšnega Petra je pred seboj videl Jezus, ko mu je pri Cezareji Filipovi rekel, da je Skala in da bo na to skalo on sam, Jezus, sezidal svojo Cerkev. To je bil Peter, ki je v Jezusovi šoli tudi človeško dozorel v skladu z vero, ki jo je izpovedal, ko je v odgovoru na Jezusovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« povedal: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

Pogovor pri Cezareji Filipovi je zelo pomenljiv. Očitno je, da je takrat vse govorilo o Jezusu, le da so bila mnenja deljena. Naš čas je drugačen, dragi bratje. Naš čas veliko govori o Cerkvi, o njenih napakah, njenih grehih, njenih stranpoteh. Veliki škof Jeglič je ob podobnih dogodkih v svojem času v dnevnik zapisal: »Hvala Bogu, da ni vse res.« O Jezusu pa se danes skoraj ne govori. Jezus ni predmet zanimanja. Kot bi bil odsoten, kot bi ga ne bilo. In vi boste morali skupaj s škofi, drugimi duhovniki in vsemi kristjani povedati temu svetu, da je Jezus Odrešenik. Skupaj s svetim papežem Janezom Pavlom II. boste morali klicati vsem bratom in sestram našega časa: »Ne bojte se sprejeti Kristusa! … Odprite vrata Odrešeniku!«

O tem Odrešeniku bo govorilo vaše življenje. Vedno znova bodite čuječe pozorni na to, kakšno podobo Odrešenika bodo dobivali ljudje ob srečevanju z vami. Kakšnega Jezusa bo preseval vaš pogled, kakšen Jezus bo v zvenu vaših besed, kašnega Jezusa bodo razodevale vaše roke. Naj ljudje, ko bodo odhajali od vas, nosijo s seboj podobo o Jezusu, ki gleda z usmiljenjem, govori s sočutjem in sprejema s toplino. Naj vedno znova srečajo Jezusa, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).

Ko so poznejšega apostola Pavla po srečanju s Kristusom slepega pripeljali v Damask, je učenec Hananija dobil naročilo, naj gre k njemu in moli nad njim, da bo spet videl. Hananija se je zaradi Pavlove preteklosti branil. Gospod pa mu je povedal, kdo je Pavel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove« (Apd 9,15). Dragi bratje, tudi vi ste posoda, ki jo je Gospod izbral, da ga ponesete pred vse, pred neverne, pred veljake, pred vse ljudi. Vi bodite in ostajajte posoda, vsebina naj bo Gospod. To resnico je Pavel pozneje izpovedal v Drugem pismu Korinčanom, ko je dejal: »Ta zaklad imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7).

Dragi starši, sorodniki in prijatelji naših novomašnikov, draga skupnost verujočih. Kakor sem naše novomašnike povabil, naj v življenju sledijo zgledu Petra in Pavla, da bodo lahko postajali popolnoma Kristusovi, tako tudi vas vse vabim, da sledite zgledu prve Cerkve. Ko je bil Peter v ječi, je Cerkev zanj neprenehoma k Bogu molila. Tudi vaša molitev naj ne utihne. Naj ne utihne molitev za te mlade može, ki se hočejo z Božjo pomočjo povsem podariti Kristusu in Cerkvi, za mlade, ki jih Bog kliče, da bi postali posode, iz katerih bi mogli bratje in sestre piti svežino evangelija, in za vse duhovnike, da bi se vsak dan znova pogumno opasali, si nadeli obutev in veselo stopali po poti svetosti. Hvala vam za vaše molitve. Amen.

 

Msgr. Stanislav Zore
Ljubljanski nadškof metropolit