Nagovor nadškofa Marjana Turnška pri maši ob dnevu posvečenega življenja v Slovenski Bistrici

2.2.2012 Slovenska Bistrica Cerkev na Slovenskem, Redovništvo, Škofija Maribor
Nadškof Marjan Turnšek Nadškof Marjan Turnšek

Drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Praznik Jezusovega darovanja ali svečnica nam razodeva veliko skrivnost: Kristus v našem imenu »uboga« Očeta in se podvrže darovanju v templju. Darovanje prvorojencev po judovski postavi pomeni, da vsako življenje pripada Bogu, ne le življenje Levijevega rodu, ki je bil določen za duhovniško službo. A človek se je odtegnil Bogu, mu na nek način »ušel« že v raju. In Jezus »plača« naš »dolg«, ko se daruje tistemu, ki nam je z življenjem tudi vse drugo podaril. Pravzaprav to darovanje razodeva, da ni Bog tisti, ki zahteva dar od človeka. To je namreč laž, ki ji je podlegel Adam. Češ, da mu Bog nekaj prikriva in ga ohranja v neki nemoči zato, da mu ne bi postal konkurent. Prav to laž je uspelo »kači« vtisniti Adamu v spoznanje. In tej laži še danes ljudje pogosto podlegamo. Samo pomislimo, kaj vse očitajo, celo javno, Cerkvi: da prepoveduje to in ono, ker noče privoščiti ljudem zadovoljstva in sreče; da je bogata ... Posamezniki – predvsem škofje in duhovniki – pa naj bi si na skrivaj privoščili prav vse. Kolikšna zmota in slepota!

Ko se človek »postavi pred Gospoda« in se mu »daruje«, nima Bog od tega nič, človek pa je pravzaprav vrnjen samemu sebi; se najde, kajti prej je bil izgubljen. Bog podarja vsako življenje, zato mu tudi vsi pripadamo. In prav ko mu pripadamo, zares živimo; smo zares »pri sebi«; smo najbolj polno mi sami. Bog nas noče imeti zase kot kakšne »ljubljenčke« ali neke vrste »sužnje«. Saj nas res ne potrebuje, ne za svojo srečo, ne za kaj drugega, saj bi sicer res ne bil Bog. Bog namreč ni kot ponor, ki vodo srka vase, ampak je bolj kot živi izvir življenja, ki življenje v obilju siplje v okolico.

Drage redovnice in redovniki, danes smo skupaj tudi zato, da se zahvaljujemo za vaše redovništvo, za vse vaše številne in dragocene karizme, ki končno pomenijo vedno nove oblike »darovanja v templju«. Sporočilo današnjega praznika in evangelija lahko prepoznamo tudi v vas. Danes ste vi posebna živa podoba Kristusa, ki »uboga Očeta«, ko živite zaobljubo pokorščine. Vi ste svetu govorica v podobi – in podobe danes ljudje bolje dojemajo kot izgovorjene besede –, podoba, ki izraža, da vsi in vse pripada Očetu. Vi ste živi dokaz, da Bog ni izkoriščevalec življenja ljudi, saj ste žene in možje, polni življenja tako sredi veselja in radosti, kot tudi sredi bolečine in trpljenja.

Vi ste po podaritvi samega sebe po zaobljubah evangeljskih svetov našli sami sebe. Iz dneva v dan, ko jih živite, vedno bolj postajate to, kar v resnici ste in končno, kar smo vsi: bitja ljubezni. V skupnostih, kjer živite, to postajate po sestrinskem in bratskem »brušenju«. S tem govorite vsem ljudem, zlasti pa še družinam, ki so izpostavljene izredno zmedenim pogledom in vrednotam, da je edina pot rešitve in spreobračanja, pot ljubezni v skupnosti. V pastoralnem letu družbenega nauka Cerkve pa po vas in vaših skupnostih lahko sije v zmedeni svet »pravičnost v ljubezni« še posebej poudarjeno. Vi veste, da vas Bog ne želi imeti egoistično zase, zato vas je dal, najprej sosestram in sobratom v redu, v hišni skupnosti in nato Cerkvi ter vsemu človeštvu kot znamenje, da človek zmore pot očiščevanja in prenovitve, ki je je potreben.

Glejte, vsi, ki vas opazujemo, lahko v vas prepoznamo današnje »starčke Simeone« in »prerokinje Ane«. In vi lahko v nekaterih njunih potezah prepoznate svojo poklicanost. Simeon, kar pomeni »Bog je slišal«, je človek, ki je doživel, da ga je Bog (u)slišal in da je on slišal Boga. To se je moglo zgoditi, ker je bil »pravičen in bogaboječ« in je »pričakoval« (Lk 2,25) – hrepenel po Božji bližini, po jasnem in doživetem srečanju z njim. Se prepoznate v njem? Ali ni skrit v vsakem izmed vas, v vašem hrepenenju po Božji bližini?

In prerokinja Ana – vdova od mladosti, je podoba Izraela in vsega človeštva, ki je izgubilo »moža – ženina«, kot Sveto pismo pogosto s podobo označuje Boga samega. In zato živi »prazno« življenje, življenje, ki ni normalno. Kdor izgubi Boga, stik z Bogom, živi prazno življenje. Koliko je okoli nas takšnega praznega životarjenja!? Včasih se nam zdi, da ga je vedno več. Zato pa so toliko bolj potrebni in več vredni tisti, ki noč in dan ne zapuščajo templja, ampak s postom in molitvijo Bogu služijo noč in dan (prim. Lk 2,37). To pomeni, da ti ljudje ne nehajo upati in hrepeneti ter pričakovati Boga in njegovega posega ter to izražajo s »postom in molitvijo«. In to ste v prvi vrsti vi, redovniki in redovnice, tako v kontemplativni, kakor apostolski usmerjenosti. Drage redovnice in redovniki, kako ne bi mogli prepoznati teh znamenj v svojih karizmah in v konkretnem redovnem življenju?!

Da, prepoznajte se, prosim vas, prepoznajte se v teh značilnostih starčka Simeona in prerokinje Ane in se uresničite vsak v svoji karizmi, kajti potrebujemo vas. Potrebujejo vas družine, da ob vas pridobijo nazaj občutek, da je skupnost najbolj naravna in Božja sredina uresničevanja človeka ter da ne zamenjajo življenja s smrtjo; potrebujejo vas mladi, da bodo praktično videli, kako in kam usmeriti svoje močne hrepenenje, ki ga končno lahko zadovolji samo Bog. Potrebujem vas končno tudi jaz – škof, ker ste dar naši krajevni Cerkvi. Še posebej potrebujejo naše župnije pričevanje o skupnosti, saj so same v svojem jedru najprej skupnosti in šele nato dejavnosti. V dokumentu Služba oblasti in pokorščina je močno izpostavljen prav vidik »občestvene duhovnosti« redovnega življenja, »ki se kaže kot duhovno ozračje Cerkve na začetku tretjega tisočletja in torej kot dejavna in vzorčna naloga posvečenega življenja na vseh ravneh … Svetost in poslanstvo gresta skozi skupnost, ker se vstali Gospod ponavzočuje v njej in preko nje … V današnji kulturni klimi je skupnostna svetost prepričljivo pričevanje, morda celo bolj prepričljivo od svetosti posameznika« (toč. 19).

Zato, Bogu hvala za vas, drage redovnice in redovniki! Vam pa hvala za vaše pričevanje in poslanstvo, ki ga uresničujete v naši nadškofiji in Cerkvi na Slovenskem! Amen!


msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit