V prvem berilu smo prisluhnili preroku Izaiju, ki nam predstavi četrti spev Gospodovega služabnika.

Pri tem služabniku gre za skrivnostno osebo, ki nima imena, težko mu je določiti v katerem zgodovinskem trenutku, se je to zgodilo. Svetopisemska tradicija v trpljenju tega služabnika gleda celotno Božje ljudstvo, torej Božje ljudstvo v svoji celoti, ne samo v nekem določen trenutku, ampak skozi ves tok zgodovine, ko se je ljudstvo srečevalo s preizkušnjami.

Kristjani v tem odlomku prepoznamo preroško napoved trpljenja Božjega sina, ki ni samo postal eden izmed nas, ampak, kot beremo v pismu Hebrejcem, »ki je bil kakor mi, preizkušan v vsem, vendar brez greha« (prim. Heb 4,13).

Oba pomena, ki ju tradicija daje tej podobi trpečega služabnika sta resnični, tudi se ne izključujeta, potrebno ju je gledati skupaj.

Sveto pismo v trpljenju enega gleda trpljenje celotnega ljudstva. V mojem trpljenju se odraža trpljenje celotnega ljudstva in v trpljenju ljudstva je povzeto tudi moje.

Vsi pripadamo eni človeški družini, smo povezani v neločljivo celoto, kar pomeni, da si delimo povezanost v slabem, v grehu, kot tudi v smrti.

Vsi smo ta trpeči božji služabnik o katerem govori prerok Izaija.

Evangelij pa doda tej podobi nekaj, kar je popolna novost.

Jezus Božji Sin je vzel nase naše slabosti, da bi nam podaril življenje, ki ga on živi z Očetom.

Nase je vzel naše grehe, da bi nam podaril večno življenje.

To je ta novost. Bog je po svojem Sinu postal v vsem solidaren z nami, da bi to našo človeško danost povzdignil v Božjo, da bi mi postali deležni polnosti Božjega življenja in Božih darov.

Po Kristusovem trpljenju se razodeva Božja ljubezen in usmiljenje. V Jezusovem trpljenju vidimo naše trpljenje, ki na križu dobiva nov pomen; smisel, ki ga sami ne moramo dati. S tem je Jezusovo trpljenje tudi naše trpljenje in naše trpljenje je tudi Kristusovo.

Evangelist Janez nam prikaže vso dramo Jezusovega zadnjega trenutka, ko zapiše Jezusov klic na križu: »Izpolnjeno je!«(prim Jn 19,30). Jezusov krik v zadnjem trenutku življenja, je krik »izpolnitve«. Ta smrtni krik, je že krik življenja. To je krik »novorojenega«, ker se na križu rojeva »nov človek«.

Tam, kjer naj bi smrt uničila vse, tam se vse »izpolnjuje«.

Jezusov krik je krik veselja, življenja, luči, ki začenja svojo pot, kot beremo v psalmu 138: »Tema ne bo temna zate, noč bo svetila kakor dan« (prim Ps 138,12).

»Izpolnitev«, ta zadnja beseda Božjega sina na križu, zadnja v telesu nas ljudi, je beseda, ki jo je Bog izgovoril na začetku stvarjenja: »Bog je videl, da je dobro!« (prim 1 Mz1,25). Te besede je izrekel, ko še greh ni vdrl v svet.

»Izpolnjeno je!« so besede novega stvarstva, ko je grehu zadana rana in začne izginjati tema iz naših src.

Vsaka stvar postane dobra, ker Bog ni nehal ljubiti sveta, tudi takrat ne, ko je človek Bogu obrnil hrbet.

Tako tudi smrt Bog obleče v novo obleko življenja, v »belo obleko« vstajenja.

Mi danes poljubljamo križ, bolje Njega, ki je bil križan na lesu križa.

To je znamenje hvaležnosti in češčenja.

Vsak poljub, če je iskren, odraža našo ljubezen. S tem, ko poljubimo križ, pa pustimo, da nas tudi Križani poljubi. Ta poljub je poljub Boga, je znamenje njegove neskončne ljubezni.

Ko nas Bog poljubi, postane naše življenje »izpolnjeno«, postane dobro, postane novo.

Naj v nas odmevajo Jezusove zadnje besede:«izpolnjeno je!«

V trenutku največje teme, Bog izgovarja besede upanja in novega začetka.

Ko bomo nocoj poljubili trpečega in križanega Gospoda dopustimo, da nas On poljubi s svojim novim življenjem, ki je življenje, ki nima zatona, saj je življenje Boga samega.

Naj nas to novo življenje,rojeno na križu, prepoji, da bomo vedno bolj ljudje upanja in vstajenja!

Amen.

Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit