Dragi bratje in sestre! Mir vam bodi! Pred obhajanjem mašniškega posvečenja obudimo hvaležnost za dar duhovništva.

1. Slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla, ki sta vzidana v same temelje Cerkve, nas odpira v vesoljnost Kristusove Cerkve. Živo se zavejmo pomena apostolskega nasledstva tudi za našo nadškofijo. Prav po zakramentu svetega reda, ki ga danes obhajamo, se tudi v njej uresničuje apostolsko nasledstvo, ki nas povezuje z današnjima svetnikoma in preko njiju s Kristusom, pa tudi s sedanjim papežem Frančiškom in z zborom škofov. Tako ima tudi mariborska nadškofija svoje korenine v skupnosti apostolov s Kristusom.

2. V letu vere želimo še posebej poglobiti svoj osebni odnos do Kristusa in do njegove Besede v Svetem pismu. Današnji evangeljski odlomek poroča o začetkih Cerkve. Tudi mi imamo začetek v skupnosti, ki si jo je izbral Kristus in jo sam oblikoval. Prisluhnili smo enemu od temeljnih dogodkov tega oblikovanja. Jezus je učence vprašal, kaj ljudje pravijo o njem; a ga v resnici niso zanimali že znani odgovori, ki so iskali primerjave v preteklosti z Janezom Krstnikom, Elijem in drugimi – odgovori, ki niso prinašali nič novega. Zanimalo ga je, kaj pravijo učenci, zato jih je direktno vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem« (Mt 16,15). To je temeljno in odločilno vprašanje celotnega evangelija. Peter je odgovoril z izpovedjo vere – vera kot izpoved osebnega odnosa je edini odgovor na to vprašanje. Ko Peter izpove: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16), mu Jezus odkrije, kdo je Peter zanj: »Ti si Peter – Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18).

3. Bratje in sestre, v teh dogodkih in odnosih so tudi naši temelji. Ko Peter kot prvi človek izpove vero v Kristusa, sledi Jezusovo »preustvarjanje«: Petra usposobi za vlogo, ki je v svoji moči ne zmore opraviti sam. Podobno se je zgodilo sv. Pavlu. Gospod mu je pomagal in mu po dogodku pred Damaskom dal moč, da se je po njem lahko oznanjevanje dopolnjevalo in so ga slišali vsi narodi (prim. 2 Tim 4,17). Dragi posvečenec diakon Jure, danes se dogaja ista resničnost, isti stvariteljski dialog med Bogom in teboj sredi občestva krajevne Cerkve. Mašniško posvečenje je tvoj novi odgovor življenja na Jezusovo vprašanje, kaj pa ti praviš, kdo sem. Odgovarjaš z vero, ki so ti jo starši položili v zibelko in jo je župnijsko občestvo v Lovrencu na Pohorju hranilo z zakramentalnimi milostmi, s katehezo in podpiralo z molitvijo. In danes ti bo po obredu posvetitve, ki je tudi Božja govorica, Jezus ponovno povedal, kdo si ti zanj.

In na katera vprašanja želi Kristus danes slišati odgovor tvoje vere?

• Hočeš duhovniško službo kot zvest sodelavec škofa stalno opravljati?
• Hočeš bogoslužje v Božjo slavo po izročilih Cerkve pobožno in zvesto obhajati?
• Hočeš službo besede z oznanjevanjem evangelija in razlaganjem katoliške vere vredno in modro opravljati?
• Ali se hočeš z Jezusom vedno bolj združevati in sebe darovati za zveličanje ljudi?
• Hočeš to storiti v pokorščini škofu?

Odgovoril boš: »Hočem! … Hočem, z Božjo pomočjo!« Skupaj z nami čutiš, da sam tega ne boš mogel uresničiti. Kristus bo zato na tvojo izpoved odgovoril z zakramentom mašniškega posvečenja. V obredu bo On »izrekel« svoj stvariteljski: »Jure … ti si moj duhovnik vekomaj!« In kot Petru in Pavlu ti bo dal moč in zagotovil pomoč, zapečateno z neizbrisnim znamenjem v tvoji duši. In po tebi se bo oznanjevanje dopolnjevalo v našem času in prostoru. Oblikovan po podobi Jezusa Kristusa, Velikega duhovnika boš v službenem duhovništvu eno s svojim škofom in sobrati duhovniki ter boš v moči te edinosti postal oznanjevalec evangelija, pastir Božjega ljudstva in voditelj bogoslužnih dejanj, še posebej svete Gospodove daritve.

4. Skupaj s škofom, duhovniki, diakoni in laiškimi sodelavci boš sredi Božjega ljudstva in z njim iskal pota nove evangelizacije v duhu krovnega dokumenta Pridite in poglejte. Vneto v molitvi in dialogu z občestvom išči zdravila za najbolj akutne »rane« Cerkve na Slovenskem: »ranjeno občestvenost, nezvestobo obljubam, pomanjkanje poguma in lastne identitete, duha izključevanja in pretirano skrb za materialne dobrine« (PiP 34). Vemo, da bomo to zdravilo mogli najti v smeri poglabljanja osebne vere, ki je odgovor na živo osebno srečanje s Kristusom. To preprosto pomeni, da je treba sodobnega človeka, »izbirnega« in »oddaljenega« kristjana ponovno v Duhu roditi za Kristusa. Dragi letošnji novomašnik Jure, zato se ne boj biti duhovnik – duhovni oče. Takšna drža duhovnika je svetlobna leta daleč od duhovnika obrednega serviserja ali pastoralnega aktivista, varuha pravil ali nadzornika izpolnjevanja pravil. Nobeno rojevanje pa ni brez bolečine in krvi. V duhovnem pomenu je zato takšno tudi avtentično duhovnikovo vsakdanje delo.

Z veseljem sprejemaj »dar svetega ljudstva«, kot boš slišal v obredu, »da ga daruješ Bogu«: duhovniško služenje je tudi v tem, da duhovna daritev vernikov po njegovih rokah postane popolna, ker je pridružena Kristusovi daritvi. V veri umevaj, kar boš delal; veruj, kar boš bral v Božji Besedi in razlagal Božjemu ljudstvu; in »ravnaj se po tem, kar boš opravljal«. Kar pomeni, da posnemaj v življenju, kar boš obhajal v bogoslužju: ko boš torej deležen smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, boš prinašal Jezusovo smrt v ude skrivnostnega Kristusovega telesa, da bo lahko z Njim potovalo v novost njegovega poveličanega življenja.

5. Vsa Cerkev, to ste vsi vi, dragi bratje in sestre, dragi starši, sorodniki in prijatelji novomašnika, pa tudi vsi verniki naših župnij, naj moli za novomašnika, za svoje duhovnike in tudi za tiste, ki jih Gospod še kliče, tako kot je molila prva Cerkev za Petra. In angel bo odpiral vrata vsakršnih ječ, v katerih po lastni krivdi ali krivdi drugih tičijo današnji duhovniki in tudi drugi kristjani. Storimo vse, da bomo vsak dan s Pavlom mogli reči: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7) in Gospod nas bo »otel iz vsakega hudega naklepa in rešil v svoje nebeško kraljestvo. Njemu slava vekomaj. Amen!« (2 Tim 4,18).

msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit