Drage sestre in dragi bratje!
Praznik dveh stebrov Cerkve, svetih apostolov Petra in Pavla, je nadvse primerna priložnost za posvetitev novih duhovnikov, novomašnikov. Na ta praznik nas namreč Božja beseda, ki smo ji prisluhnili, še posebej opozarja na trdnost, zvestobo in stanovitnost, ki jo predstavlja apostol Simon, ki ga je Jezus preimenoval v Petra, v skalo, trden temelj, na katerem stoji njegova zgradba – Cerkev.
Ta trdnost ni Simonova prirojena lastnost ali značajska odlika. Med Jezusovim trpljenjem mu je kruto umanjkala. Iz evangelija vemo, da mu je manjkala tudi tista nadnaravna modrost, da bi spoznal in sprejel, da mora Jezus trpeti in skozi trpljenje iti v svojo slavo, ker mu je to večkrat branil. Vsega tega po svoji naravi Simon ni imel, kakor tudi ni bilo razsvetljenje, s katerim je izpovedal Jezusovo božanstvo in mesijansko poslanstvo, njegovo lastno odkritje. »Blagor ti, Simon, Jonov Sin, ker ti tega nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 16,17). Kaj je nebeški Oče razodel Simonu? – Da je Jezus Kristus Sin živega Boga. Po tej veri Simon postane »Peter«, skala, na katero lahko Jezus zgradi svojo Cerkev« (papež Benedikt XVI.) Vse začne z vero, vera je »skala«, a ta skala ni naša, ampak nam jo podarja Bog.
Pri samem vzorniku apostolskega poslanstva Simonu pogrešamo pravzaprav vse, kar potrebuje pravi apostol: vero, pravo razumevanje Jezusovega poslanstva, ki ga bo nadaljeval, ter trdnost in pogum, ki ju je potreboval za svojo zvestobo. Vsega tega Simon po svoji prirojeni naravi nima, ko pa Simon postane Peter, dobi vse, kar potrebuje za poslanstvo: vero, pravo spoznanje in pogum. Z vero v Jezusa Kristusa postane »skala«. Vera je skala Cerkve, skala poslanstva vsakega duhovnika in skala našega osebnega krščanskega življenja. Ali kot pravi apostol Janez: »Zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4).
Vse to je podarjeno. Ne samo poklic kot tak, o katerem pravi Jezus: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16). Jezus daje tudi vse ostalo, kar za izvrševanje poklica potrebujemo. Bog ne zahteva nič nemogočega, kajti preden od nas kaj pričakuje, nam daje, kar potrebujemo, da izpolnimo njegovo voljo. Na tem sta utemeljena naše zaupanje in naš pogum.
To je velika tolažba in spodbuda za vsakega, ki tako kot naši novomašniki odgovorijo in sprejmejo Jezusovo povabilo, naj gredo za njim. Ne samo, da je žetev velika, delavcev pa malo (prim. Mt 9,37). Tudi naloga je zahtevna, naše duhovne zmožnosti pa so omejene, šibke in še zdaleč niso zadostne. To globoko občuti vsak, ki se čuti poklicanega v duhovni poklic. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8), je zaklical Peter ob čudežnem ribjem ulovu. Podobno apostol Pavel, ki ob pogledu nase začuti vso razdaljo med tistim, kar je, in tistim, kar bi naj bil. Tedaj pa zasliši Gospodov odgovor: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Kot ljudje smo s svojimi sposobnostmi povsem neprimerni za službo, v katero smo poklicani, vse je torej zgrajeno na Božjem daru, na njegovem milostnem, se pravi nezasluženem klicu. Spričo nesorazmerja med velikostjo zahteve in šibkostjo lastne moči človeka prime utemeljen strah. A ta kljub temu ni na mestu, kajti Jezusov sodelavec ni to zaradi tega, ker bi si to zaslužil, ampak, ker ga Jezus kliče in mu obljublja svojo podporo.
To je najbolj osrednja značilnost duhovniškega poklica. Duhovnik ni s. p., samostojni podjetnik, in delo, ki ga opravlja, ni njegov podvig. On je samo Jezusov sodelavec, vesel in hvaležen, da ga je Jezus hotel vzeti v svojo službo. In to vse spremeni. Kajti pri svojem delu ni odvisen samo od sebe, ampak sme in tudi mora računati na Jezusa, skrbeti za prijateljstvo z njim, za skupnost vrednot z njim in se prepustiti njegovemu vodstvu.
Ista zavest in razbremenjujoče prepričanje veje tudi iz besed apostola Pavla, ki smo jih slišali v drugem berilu. »Gospod mi je pomagal in mi dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in da bi ga slišali vsi narodi.« – Po izobrazbi, klenosti značaja in delavni gorečnosti je Pavel verjetno prekašal Simona Petra. Vendar si zaradi tega ni nič domišljal in se ni zanašal nase, ampak je računal na Jezusov dar. Njegova preteklost preganjalca Cerkve, spomin na to, kako je bil z odobravanjem navzoč pri kamenjanju prvega mučenca diakona Štefana, mu je bil nenehno svarilo pred samim seboj. »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti – se pravi po nezasluženem Božjem daru – pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni postala prazna« (1 Kor 15,9).
Vse smo prejeli, vse je dar. Božja darežljivost, ki smo jo že izkusili, in njegova zvestoba, kateri se Bog ne more izneveriti, sta edini pravi in trdni podlagi zaupanja, s katerim stopajo naši novomašniki na svojo duhovniško pot. V tej veri in zaupanju jih bomo sedaj za to službo posvetili in nato vse življenje spremljali v svojih molitvah in prijateljstvu. Amen.
msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
