Vsem vam, vašim sorodnikom, bolnikom in ostarelim, vsem preizkušenim ter vsem, ki praznujejo veliko noč, voščim obilje radosti Kristusove zmage življenja nad smrtjo ter mnogo sadov Gospodovega vstajenja. Želim vam, da bi se danes duhovno okrepili in s prenovljeno vero »stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,4).
Evangelist Luka pripoveduje o dveh učencih, ki sta na dan po soboti potovala iz Jeruzalema v Emavs. Od začetka sta bila bolj žalostna in zadržana. Ko se jima je pridružil vstali Gospod, pa sta se živo in odkrito z njim pogovarjala. Ko sta v lomljenju kruha v njem prepoznala Vstalega, sta rekla drug drugemu: »Mar ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?« (Lk 24,32)
Učenca sta se podala na pot kot iskalca, prelomila sta molk in se začela pogovarjati. Med tem, ko jima Gospod razsvetljuje srce, se iz Pisem naučita razlagati svoje življenje in svoja doživetja. Na poti naredita postanek, da bi Jezusa prosila, naj ostane z njima. V svojem usmiljenju vstali Gospod vstopi v njun življenjski prostor in ostane z njima. Kar se zgodi potem, je pravo bratsko občestvo. »Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala« (Lk 24,30–31). Nato se učenca vrneta k svojim tovarišem v Jeruzalem in z njimi delita svoja doživetja, najprej s pozornim poslušanjem drugih, potem pa s pripovedovanjem o Jezusovi zmagi življenja nad smrtjo, ki se je razodela v Kristusovem vstajenju.
Ta emavški dogodek je silno preprost in dosegljiv vsakemu, ki to hoče, pomeni pa: zbrati se, govoriti o svojem doživljanju vere, posredovati evangeljsko sporočilo in svoja verska doživetja drugim, moliti in slaviti Boga, obhajati bratsko občestvo, vrniti se v svoj dom in na delovno mesto ter sporočiti veselo oznanilo, ki je napolnilo, osmislilo in obogatilo naše življenje. Gre za to, da bi s svojim krščanskim načinom življenja pričevali za vstalega Gospoda, za solidarnost in za usmiljeno Božjo ljubezen.
V naših težkih, negotovih družbenih razmerah in zapletenih moralnih ter gospodarskih problemih, ko mnogi trpijo zaradi velikih socialnih krivic, ki so posameznike in družine potisnile na rob preživetja, v stanje ponižanja in zlorabljanja zaradi izgube dela ali službe, sta naše pričevanje življenja in solidarnost z ubogimi in preizkušenimi ter razumevajoča bližina, še toliko bolj potrebni.
Nikar ne zapadimo skušnjavi pesimizma in šibkosti naše vere, da bi podvomili v smisel svojega življenja. Verujmo, da je Kristusova zmaga nad smrtjo in zlom dokončna.
Kakor se je vstali Kristus pridružil učencema na poti v Emavs, tako naj Gospod stopi tudi na našo pot, da bo naše srce gorelo zanj. Pogumno izpričujmo svoje krščansko prepričanje v javnosti veselega in ne mrkega obraza, zakaj Jezus živi in hodi z nami.
msgr. Metod Pirih
koprski škof
