Res nisem mislil, da bom tudi letos daroval krizmeno mašo. Tu se vidi, da Cerkev ni samo Božja ustanova, ampak tudi človeška. Vsi tu navzoči: apostolski nuncij gospod nadškof Juliusz Janusz, pomožni škof Jurij, duhovniki, redovniki, redovnice, diakona, bogoslovci in dragi verniki, prisrčno pozdravljeni!
Eccellenza Reverendissima, La saluto cordialmente e siamo lieti della Sua partecipazione alla messa crismale nella nostra cattedrale.
Vsem izražam svojo zahvalo in hvaležnost za vse, kar ste dobrega naredili s svojim svetlim zgledom ter z bratskim in delavnim življenjem za blagor škofije.
V svoji sredi imamo letos veliko jubilantov: železomašnika msgr. Aleksandra Lestana, diamantnomašnika msgr. Antona Štrancarja, biseromašnika prelata Franca Kralja in Stanka Medveščka, zlatomašnike msgr. dr. Draga Klemenčiča, Antona Požarja, msgr. Franca Prelca, msgr. dr. Bojana Ravbarja, prelata dr. Rafka Valenčiča ter srebrnomašnike Jožeta Jakopiča, Aleksandra Skapina in prof. Bogomirja Trošta. Želim vam, dragi jubilanti, da bi v različnih službah, ki jih opravljate v korist Cerkve, posejali še veliko Božje besede in svoje plemenite človeške besede na njivi naše škofije.
Na današnji dan se zahvaljujemo Bogu, da smo deležni duhovništva in ga prosimo, da bi tudi v teh časih z navdušenjem in pogumom izvrševali svoje poslanstvo.
Duhovništvo je nezaslužen Božji dar in zakrament. Bog uporablja ubogega človeka, da bi bil po njem navzoč med ljudmi in bi deloval v njihov blagor. Duhovnik podpira ljudi, oni pa podpirajo njega. Samo v takšnem skupnem in mnogovrstnem sožitju Cerkev lahko raste današnji in jutrišnji dan.
Dobro poznam razmere v naši škofiji, ko skoraj vsi duhovniki upravljate dve župniji ali več. Menim, da je v takih razmerah pomembno, da se pri delu omejimo in da imamo jasno določene prioritete. Osnovna prednostna naloga duhovnika je biti z Gospodom, imeti čas za molitev. Nikoli ne smemo opuščati molitve na račun pastoralnega dela.
Sv. Karel Boromejski je pogosto dejal: »Ne moreš skrbeti za duše drugih, če dopustiš, da tvoja duša trpi škodo. V tem primeru tudi za druge ne boš nič storil. Moraš torej imeti čas za svoje bivanje z Bogom«. Čeprav imamo mnogo skrbi, je najpomembnejše, da najdemo vsak dan uro časa za bivanje pred Gospodom in za Gospoda v tišini, kot nam Cerkev nalaga z molitvijo molitvenega bogoslužja in drugih dnevnih molitev, da se tako nenehno duhovno obnavljamo.
Prednostne naloge so danes nujno in bistveno potrebne. Videti moramo najprej tista področja, kjer je absolutno potreben duhovnik, kamor ne more iti nihče drug. Hkrati pa moramo ponižno sprejeti dejstvo, da vse dejavnosti težko opravimo ali jih sploh ne moremo opraviti, ker se zavedamo svojih omejitev.
Ko jasno vidim prednostne naloge, se o njih pogovorim z ljudmi in vernike povabim k sodelovanju, saj so tudi oni Cerkev in člani Božjega ljudstva. Ljudje razumejo in cenijo, da je duhovnik povezan z Bogom, ko se v duhu svoje službe trudi in moli zanje. Želijo si duhovnika, ki je blizu Boga in blizu ljudi, na voljo ljudem: mladim, ostarelim, umirajočim, oddaljenim. Pomembno je tudi, da duhovnik zna presoditi zadeve, ki jih drugi lahko opravijo bolje kot on. Tukaj mislim tudi na delo in pomoč laikov pri finančnem poslovanju župnij. S tem, ko velikodušno sodelujemo z laiki, dajemo prostor njihovim karizmam.
Naj omenim še občestvenost kot izredno pomembno vrednoto med nami duhovniki. Da se ne bi zapirali vase, v osamitev, in zapadli v različne zasvojenosti, se je treba redno srečevati, da bi vedno znova izkusili, tako kot danes, kaj pomeni biti skupaj, se učiti drug od drugega, poslušati, se med seboj opozarjati, spodbujati, si pomagati in se tolažiti, da bi tako v duhovniškem občestvu skupaj s škofom lahko opravljali svoje poslanstvo v krajevni Cerkvi.
Nihče ni duhovnik sam, marveč smo duhovniška skupnost (presbiterium). Ta posebna skupnost, ki jo poznamo na teološki ravni, se mora udejanjiti v življenju, v določenih oblikah, ki so v škofiji utečene: duhovne obnove in pastoralne konference, druga srečanja, razna praznovanja in iskanje novih oblik druženja. Za taka občestva si moramo vzeti čas in si zanje vedno prizadevati. To je pomemben vidik krščanske in duhovniške duhovnosti.
Nikdar ne zapadimo skušnjavi in šibkosti vere, da bi podvomili v smiselnost, moč in lepoto duhovništva v današnjem času. Verujmo, da duhovništvo ni človeška iznajdba, ampak je Božji dar.
Zazrimo se danes v obličje Jezusa Kristusa, večnega velikega duhovnika. On je namreč naša »pot, resnica in življenje«. Samo po njem lahko pridemo k Očetu. Odprti za duhovniške prednostne naloge, za sodelovanje z laiki in za medsebojno občestvenost ponovno stopimo na pot za Kristusom, da bomo imeli življenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10).
msgr. Metod Pirih
koprski škof
