Uvod v mašo: Milost vam in mir, dragi bratje in sestre, vsem zbranim v stolnici Marijinega Vnebovzetja v Kopru in vsem poslušalcem pri radijskih sprejemnikih. Slavimo slavno vstajenje našega Zveličarja in Gospoda Jezusa Kristusa in se veselimo njegove zmage nad grehom in smrtjo. Poživljamo svojo vero, upanje, ljubezen in z apostolom Pavlom vedno bolj hrepenimo po tem, kar je zgoraj, in pozabljamo na to, kar je na zemlji. Na začetku tega svetega obreda odprimo na široko svoja srca Božji milosti in Gospodovi milosrčnosti.
Nagovor: Tudi skrivnost velike noči, dragi bratje in sestre, za nikogar ni nekaj popolnoma novega: misel na presežnost in večno življenje in do neke mere torej tudi na vstajenje prinese vsak človek s sabo na svet. Vsakdo se namreč rodi z naravno vero, upanjem, ljubeznijo in nikogar ni, ki bi mu te naravne kreposti ne bile znane in domače. Vsakdo namreč nosi te resnice v sebi vsaj kot drobno zrno ali kalček, ki ga je treba čuvati in gojiti, zalivati in ogrevati, da požene in zraste kot gorčično zrno Božjega kraljestva, ki postane veliko drevo za prijetno senco in za sočne sadeže.
Vera je namreč podlaga za obstoj reči, ki so zakrite in skrivnostne. In tudi v vsakdanjem življenju vsakega človeka je toliko reči, ki so zakrite in skrivnostne, pa jih je treba upoštevati in z njimi računati, ker drugače življenje in sožitje sploh ni mogoče. Vsak človek se rodi z naravno vero, ki jo čuva in goji celo življenje, lahko pa jo nadgradi tudi s krepostjo božanske razodete vere in razodetih verskih resnic. Vera v Kristusovo in v naše vstajenje je največja možna nadgraditev naše naravne vere, kakor piše apostol Pavel: »Če smo z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovemu vstajenju« (Rim 6,5).
Upanje je podlaga za obstoj reči, ki jih pričakujemo in po njih hrepenimo. In spet je tudi v vsakdanjem življenju vsakega človeka toliko reči, ki jih pričakuje in po njih hrepeni, da si brez njih ni mogoče zamisliti nobene dejavnosti in nobenega gibanja, nobenega zagona in nobenega napredka. Vsak prinese na svet s seboj naravno upanje, ki ga napaja in zaliva celo življenje, lahko pa ga nadgradi tudi s krepostjo božanskega razodetega upanja, o katerem piše apostol Pavel: »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rim 8,18).
Ljubezen pa je podlaga za izgubo reči, ki jih darujemo in žrtvujemo. In tudi v tem pogledu je v vsakdanjem življenju slehernega smrtnika toliko reči, ki se jim je treba odpovedati in jih zapustiti, jih darovati in žrtvovati. Človek se rodi iz ljubezni in je rojen za ljubezen in svet stoji na odpuščanju in na potrpljenju. Kakor je kladivo narejeno za zabijanje in klešče za ruvanje, tako je človek ustvarjen za ljubezen, ki jo po svoji naravi išče in ponuja vse življenje, lahko pa jo nadgradi tudi s krepostjo božanske ljubezni, o kateri pravi Kristus: »Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34). »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
Velikonočno Jagnje krepi in nadgrajuje našo vero s svojimi izkušnjami, podaljšuje in nadgrajuje naše upanje s svojimi obljubami, spodbuja in nadgrajuje našo ljubezen s svojim zgledom. Kajti ne oprijemljemo se izmišljenih bajk (2 Pt 1,16), temveč kar so s svojimi očmi videli, kar so gledali in so njihove roke otipale, to nam apostoli izpričujejo in nam oznanjajo (1 Jn 1,1-2). Bratje in sestre, naj Vstali Kristus dvigne naš pogled kvišku in ga čez obzorja tega sveta usmeri v večno domovino, kjer zdaj sedi na desnici Očetovi. Amen, Aleluja!
Carissimi fedeli, fratelli e sorelle, la verità della risurrezione non è un corpo estraneo alla mente umana, ma è una verità con cui ognuno di noi nasce a questo mondo, un germoglio destinato a produrre un corpo glorificato nella risurrezione dei morti. Vi saluto tutti molto cordialmente augurandovi Buona Pasqua e abbondanti grazie a tutti qui presenti a tutte le vostre famiglie e le vostre comunità.
msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
