Nagovor dr. Janeza Juhanta na Zaplani ob 70. obletnici smrti duhovnika Jožeta Geohelija

2.9.2012 ob 10:00 Zaplana Sprava
prof. dr. Janez Juhant prof. dr. Janez Juhant

Spravna žrtev

 

Letos je Vlada Republike Slovenije tudi pri nas določila 23. avgust za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ta dan naj bi okrepil naša skupna prizadevanja za iskanje in pripovedovanje resnice o žrtvah totalitarizmov, da bi jim, po možnosti, storjene krivice popravili. To naj bo dan utrjevanja in »zvestobe spominu, spominu, da si zvest …temu iskanju (resnice žrtev), temu povpraševanju, tej zahtevi in presegaš površnost ter odpiraš poti spomina pravemu umu«. 20. stoletje je bilo kakor iz uma in posledice ostajajo še danes. Kadar ljudje izgubimo razsodnost, postajamo žrtev strasti, ko nasilje, laž in prevara prekrijejo resnico in človeškost. Krščanstvo je religija spomina in opomina, da so bili Kristus in vsi ki hodijo po njegovi poti nedolžne žrtve.

Ena teh žrtev je bil tudi duhovnik Jože Geoheli, katerega 70-letnico nasilne smrti obhajamo letos. Bil je mož poln mladostne življenjske moči in človeškosti. Zato tudi poln socialne in kulturne ustvarjalnosti ter občutljivosti, prežet s Kristusovim egom duha in z vero, da je mogoče ustvariti nov svet po Božji podobi. Komaj dobrih 31 let je spolnil, ko je po sedmih letih duhovništva moral tu opraviti svojo življenjsko daritev. Kaj se je poleg odpuščanja in molitve dogajalo v srcu mladega duhovnika, ki so ga ure mučili in potem še živega vrgli v brezno, ve le Bog. In zakaj tako maščevanje? Kdo je zatajil, da so se razbesnele razdiralne sile, katerih žrtev ni bil le župnik Jože, pač pa so tistega leta terorja komunisti v Sloveniji pobili sedemnajst duhovnikov, okupatorji pa še enajst, skupaj 28. In ne pozabimo tudi na okoli 1.000 civilistov, žrtev revolucije v tem letu, poleg vseh ostalih okupatorskih. Kakšni besi so zagnali mučitelje proti vernim in duhovnikom? So bile to le mladostne negativne izkušnje z vero in Cerkvijo ali sovraštvo, ki so ga desetletja oznanjali propagandisti komunističnega gibanja in ga je Dostojevski že sto let prej podrobno opisal v svojih Besih in drugih delih? In ob vsem tem, pogum štirih partizanov, ki so se tu uprli mučenju in likvidaciji duhovnika ter morali tudi sami v smrt.

Zakaj ta usodni čas je bil čas revolucije, vojne, čas besa, sovraštva, pobojev, izbrisa verskih usedlin v dušah in narodu, čas ukinjanja morale ter trganja normalnih človeških vezi. Ta čas usodnih ločitev nas je trajno zaznamoval in smo še danes kot posamezniki in celotna skupnost žrtve, živimo v normalnosti ter se izgubljamo v samoprevarah brez občutja za skupno dobro in narodov blagor. Jezus opozarja na zlo, sovraštvo, zavist in druge hudobije, ki vrejo iz človeških src, zato je potrebno očiščenje notranjosti, da bo potem tudi na zunaj čisto, a ker ljudje ne marajo resnice, pravičnosti in ne delijo Božje ljubezni, zato morijo božje preroke, kakršen je bil Jože Geoheli. Očitno so se korenito zamajali duhovni temelji, na katerih je počivalo dosedanje življenje družbe. Mučenec Jože Geoheli je slutil te družbene premike in vedel tudi za izhod iz krize, zato je pred svojo smrtjo svaril in prosil: »Molite, molite!«.

Tudi zanj veljajo besede, ki jih v knjigi spominov zapisal sotrpin o francoskem duhovniku Vallëju, ki so ga umorili v koncentracijskem taborišču: »Kadar sem gledal tega duhovnika, sem videl, da je imel oči uprte v nebo«. Jože pa ni dejal le svojim vernim malo pred smrtjo: »Mnogo molite«. Tudi sam je neprestano molil, kot vedo priče, tudi v urah mučenja in smrtne groze. Sploh se nikoli ni toliko molilo v Sloveniji, kot tista pretresljiva leta, je zapisal Franc Pediček. Krizni časi spet napovedujejo streznjenje, a vprašanje, če znamo še upreti svoje oči v nebo in v molitvi dvigniti svoje srce k Nevidnemu. Ali nismo zaslepljeni zaradi nenormalne polpreteklosti in potrošniške sedanjosti izgubili stik z resničnostjo ter zato tavamo v temi in smrtni senci, kot nam stalno potrjuje naša vsakdanjost.

Duhovnik Jože je ves predan Bogu, usmerjen v nebo, deloval za zemeljsko pravičnost, si prizadeval obvarovati in rešiti fante in može pred terorjem, a je zato moral sam umreti. Kljub zavzemanju za zemeljsko pravičnost se je zavedal, da je polnost življenja le v Bogu, zato kristjani čakamo na njegov prihod in vse upanje stavimo nanj. Vsaka borba za raj na zemlji se sprevrže v pekel, v zmaja ki požira in pokončuje. Jože je opominjal in svaril pred lažnimi preroki, ki hodijo kot volkovi v ovčjih oblačilih. Sam je učil in živel Kristusovo pot in verni so začutili njegovo bogastvo ter ga vzljubili. Celo sodelavci OF so prosili, naj jim vrnejo župnika, je zapisal komunistični kronist. Zavedal se je, da krščanska oz. vsaka prava vera gradi na nadzemeljskem, saj so že Grki vedeli: človek je dvignjen nad zemljo, je uprt v nebo. To je bilo življenjsko pričevanje mučenca, ki se ga danes spominjamo. Zaradi Boga je trpel in potrpel in njegova mučeniška smrt je krona te njegove življenjske poti. Ni se umaknil, kot so mu svetovali, ni pobegnil, pač pa ostal skupaj s svojimi verniki, dokler ga niso nasilno odvedli. Betežna črnka Lucy Braun, ki je težko hodila, je na pohodu črncev, ki so z Martinom Luthrom Kingom protestirali proti ločevanju v avtobusih, dejala: »Nekdaj je bila utrujena moja duša, pa noge spočite, zdaj pa so trudne noge, duša pa je prosta«. Jože je vedel, da je odločilna duhovna svoboda. Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi – pogubi pa svojo dušo: le življenje po Božji postavi prinaša mir in blagoslov. Le v njem duša najde svoj pokoj.

Kdaj bodo počile tudi naše duše? Ali jih bomo še sploh sposobni očistiti navlake tega težkega časa, ki zaznamuje danes družbo in Cerkev ter je pri nas tudi posledica revolucionarnega leta 1942? Naj se kristjani danes prepustimo malodušju, samopomilovanju in pozunanjenosti tega časa? Duhovnik Geoheli nas v Kristusovem imenu kliče k pogumnemu sledenje križu. Tudi danes velja, da kdor ne ljubi Boga nad vse ni sposoben predanosti, iz katere je živel duhovnik Jože Geoheli. Mučeništvo je pričevanje, ki ne nastaja naenkrat, pač pa je to pripravljenost biti stalno na preži in slediti duhovni odprtosti. Geoheli je slutil nevarnost, a je Boga ljubil nad vse in kot Kristus na križu je postal nedolžna žrtev. To njegovo ljubezen in odpuščanje oznanja znamenje križa, ki ste mu ga postavili hvaležni župljani po desetletjih prisilnega molka na rob prepada, kamor so ga na pol mrtvega vrgli v prepad. Zato je tudi ta križ znamenje našega odrešenja in upanja, da nobeno človeško trpljenje ni zaman in da iz vsake žrtve vstajata novo življenje in novo upanje.

Jože nas utrjuje v veri, da je pot svobode, pravičnosti in ljubezni tlakovana s križem, zato se ne slepimo z varljivimi prevarami sebičnih interesov, častihlepja in iskanja svojega prav ne v Cerkvi ne v družbi. Resnično življenje je tlakovano s predanostjo Bogu, ki nas usposablja za služenje ljudem in v premagovanju sebičnosti ali grabljenju le zase.

Jože je živel iz temeljev krščanske vere in se zavedal pomena povezanosti skupnosti, delal je za pravičnost in mir. Ljudje smo odvisni drug od drugega – potrebni medsebojne opore, v družini, v župniji, v narodu. To je bilo tudi vodilo Jožetovega duhovniškega življenja in dela.

Mučenci kot so pokojni Jože, bl. Alojz Grozde, Lambert Ehrlich in Filip Terčelj utrjujejo zavezo slovenskih kristjanov z Bogom. Ta zaveza se obnavlja s pravičnostjo med nami in resnicoljubnostjo vsakega izmed nas ter pripravljenostjo, da imamo srce za zapostavljene in stiskane med nami in po svetu. Ali smo še sposobni živeti iz te šole, se upirati nasilju in posvetnosti? Medvojni mučenci so jok in strah premagali z molitvijo in življenjem iz Duha, Bog je bil njihova moč. Danes smo spet poklicani urediti družbene in osebne zablode ter sklenili zavezo z Bogom, utemeljeno na molitvi in duhovni prenovi. To je program, ki ga lahko uresničujemo povsod. Vsi lahko odganjamo nasilne misli, premagujemo v sebi sovraštvo z ljubeznijo, predvsem pa dosledno živimo iz resnice. Laž nas tudi danes skuša zapeljati in nam vzeti človeško dostojanstvo, poštenost, pravičnost in dobro ime. Kaj pa prinaša delo za mir, spravo in pravičnost med nami? Tako življenje prinaša čistost duha in mir srca, ki je najboljši temelj za spravo v družini, med sosedi, v župnijah in v narodu. Naj nam bodo mučenci kot pokojni Jože svetilnik na tej poti, da bomo pripravljeni kaj darovati za Boga in bližnjega. Ta vera je ohranjala naše prednike, naj ostane naše vodilo tudi danes, saj se naše življenje steka k Bogu, kot je veroval pokojni Jože in pravi Balantič: »Razvezal pred Teboj prošnja bom culo, naj romar se z molitvijo nasitim, z banderom svojih dni sem pred Teboj, nikoli več ne bo z viharjem plulo. Zdaj legel bom kot cvetoč negnoj, počíjem v Tebi s srcem naj odkritim, v črnici Tvojih rok se bo razsulo.«

Le mirna vest in čisto srce ohranja upanje, da v večnosti s pokojnim vsi enkrat najdemo skupni dom.

 

prof. dr. Janez Juhant