Molitev Očenaš vsebuje malo besed, a velja za povzetek celotnega Evangelija. Za pogovor z Bogom ne potrebujemo mnogo besed in ni potrebno, da smo zelo učeni. Bolj kot besede je pomemben naš odnos in naše zaupanje v Božjo dobrohotnost. Lahko se tudi vprašamo: je na svetu res potrebno toliko birokracije, toliko konferenc in pogajanj? Mar ni vse to zato, ker nekateri s tem dobro služijo in ker odnosi med nami niso taki, kot bi morali biti? Romanje po Jakobovih poteh nas uči skromnosti, ponižnosti, v nahrbtniku je potrebno imeti le res nujno potrebne stvari, kajti balast nas obremenjuje in zavira na potovanju. Smo romarji, ki romamo proti absolutni Resnici, proti nebeškemu Jeruzalemu. Romanje v Santiago, in na »konec sveta« je prispodoba našega življenja. Tako kot romanje, mine tudi življenje. Le ena razlika je: ko romar pride v Santiago do El Pórtico de la Gloria in morda še do konca sveta – do Atlantskega oceana, se vrne domov. Ko prispemo do konca življenjskega romanja, pa se pred nami odpre večnost in se vrnemo v hišo Očeta, ki je v nebesih. El Pórtico de la Gloria na zahodni fasadi Jakobove cerkve v Santiagu, delo mojstra Mateja, ki je nastalo med 1175 in 1188, v umetnosti velja za enega izmed največjih biserov, saj gre za več kot 200 figur, ki sprejemajo romarje. Izjemnost tega dela je, da Kristus, ki zavzema osrednje mesto ni predstavljen kot strogi sodnik, temveč je njegov obraz, ki sprejema vsakega romarja, usmiljen. Pod Kristusom je sv. Jakob, ki romarje vodi h Kristusu. Kristusov pogled je miren, prijateljski, ohrabrujoč, je obraz, ki sprejema in odpira upanje. Je obraz, ki privlači. Kristus je Lepota. Lepota odrešuje svet. Samo Bog nam lahko da upanje, ne kakršenkoli bog, temveč Bog, ki ima človeški obraz, Bog, ki nas je ljubil do konca. Sv. Jakob, Zebedejev sin, je bil romar, kot smo romarji mi; živel je pred 2000 leti. Je prvi apostol, ki je za Kristusa umrl mučeniške smrti. K njemu se lahko zatekamo: »Hvala, sv. Jakob, da si naš priprošnjik, hvala, da nam pomagaš na poti v nebeški Jeruzalem«.

Bog je naš Oče in naš Odkupitelj. Tako Boga imenuje že prerok Izaija: »Saj si ti naš oče, kajti Abraham nas ne pozna in Izrael nas ne razloči. Ti, GOSPOD, si naš oče. Naš odkupitelj iz davnine ti je ime« (Iz 63, 16). Izaija hoče povedati: Jahve mi smo tvoji sinovi, ti nas ne moreš zapustiti. Bog je tisti, ki za svoje otroke plača odkupnino, da jih osvobodi. To je bistvo Boga. Ali naša podoba o Bogu to upošteva? Mar ni bistvo vsakega romanja prav v tem, da se zavemo Božje ljubezni do nas?

»Oče naš« in ne »Oče moj«. To pomeni, da smo med seboj bratje, ena družina. Bog ni Oče edinčkov, temveč Oče vseh ljudi. Vse človeštvo je ena družina. Romarji po Jakobovih poteh to dobro vedo, saj se srečujejo z raznoraznimi romarji iz vsega sveta. Kdor zaupa v moč Boga, je odprt za ljubezen do bližnjega. V življenju zmaga kdor dovoli, da v njegovem odnosu do bližnjih zmaga ljubezen. Vse kar imamo dobrega, na sodni dan ne bo zadostovalo za vstop skozi »vrata poveličanja«, če tega ne delimo z drugimi. Moč, ki ni v službi ljubezni je egoizem, egoizem pa je zanikanje resnične moči. Resnična moč je v resnici le ljubezen! Egoizem je nemoč! Ne le Evropo, Camino danes gradi celotno človeško družino!

V molitvi Očenaš prosimo: »Zgodi se tvoja volja!« Ali to tudi zares mislimo? Ali pa si molitev predstavljamo kot zahtevo: »Bog, uresniči mojo voljo!« Tudi sv. Jakob je imel podobne skušnjave kakor mi; razmišljal je o ministrskih stolčkih v nebeškem kraljestvu in o maščevanju nad Samarijani. A Jezus mu je dal zelo jasno vedeti, da to ni njegova volja. Mar te Jezusove graje ne potrebujemo tudi Slovenci, ki smo med seboj nesrečno sprti? Ali romamo, ali delamo korake k narodni spravi? Brez iskanja resnice in odpuščanja ne bomo dosegli edinosti.

Značilnost današnje družbe je odsotnost očetov. Otroci odraščajo brez očetov; tudi otroci, katerih očetje so živi, so pogosto sirote in žrtve permisivne vzgoje. Kdor seje zlo, ne more pričakovati, da bo žel dobre sadove. Starši so poklicani, da svoje otroke vzgajajo, da so z njimi, da jim postavljajo meje, ki omogočajo osebno dozorevanje otrok. Oče je, kdor zna združevati resnost in nežnost, razumevanje in avtoriteto. Današnja družba potrebuje avtoriteto, prave voditelje, očete, državnike. Romanje po Jakobovi poti nas uči presoje, vztrajnosti in sodelovanja in nas zato vzgaja za pokončnost in odpornost.

Apostoli so se po Jezusovem vnebohodu in po kamenjanju sv. Štefana podali na vse strani sveta: sv. Peter je šel v Rim, sv. Andrej v Grčijo, sv. Tomaž v Armenijo in Indijo, sv. Jernej v Malo Azijo, sv. Jakob pa naj bi oznanjal Evangelij v današnji Španiji. Tako pravi tradicija; pisnih dokumentov iz 1. ali 2. st. pa žal o tem ni. Markov evangelij pravi: »Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala« (Mr 16, 19-20). Apostolska dela pa Jezusu tik pred vnebohodom v usta polagajo besede: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1, 8).

Povsem verjetno in možno je, četudi za to ni znanstvenih dokazov, da je sv. Jakob šel do skrajnih mej takrat poznanega sveta, v Španijo, kjer je oznanjal Evangelij med Jezusovim vstajenjem in letom 44, ko je umrl mučeniške smrti v Jeruzalemu. Tako Palestina, kot Španija sta bili takrat del Rimskega imperija. Tudi prenos Jakobovega trupla iz Palestine v Španijo ni neverjetna zadeva, saj je bil prenos trupel v preteklosti nekaj povsem običajnega. Zakaj so učenci Jakobovo telo prenesli v Španijo? Razlaga je lahko samo ena; zato, ker je tam oznanjal Evangelij, ker je Španija postala njegova nova domovina, ker so njegovi učenci menili, da spada tja, med njegove otroke in njegove brate in sestre v veri.

Legende o sv. Jakobu pravijo, da sta Teodor in Atanazij prepeljala telo sv. Jakoba z ladjo iz Jafe skozi Gibraltarsko ožino, ki povezuje Sredozemsko morje z Atlantikom, ob zahodni obali Iberskega polotoka, torej mimo današnje portugalske obale, v Galicijo v Španiji, do mesta Iria Flavia. Danes se mesto imenuje Padron, kjer naj bi bil takrat škof Teodomir. Od tu so Jakobovo telo peljali naprej z volovsko vprego, do kraja kjer danes stoji njemu posvečena cerkev v Santiagu. Tam volovi niso hoteli naprej, kar je bilo izraz Božje volje glede mesta groba. Zakaj je bil Jakobov grob pozneje pozabljen in ponovno odkrit šele v 9. stoletju? Morda zaradi padca Rimskega imperija in preseljevanja ljudstev? Sodobna arheologija meni, da je bil razlog za to arianizem. Kakorkoli že, dejstvo je, da je v 11. in 12. st. vsako leto v Kompostelo romalo milijone romarjev. Kako razložiti ta pojav, ki je bilo resnično zgodovinsko dogajanje? To je bilo eno najpomembnejših dogajanj v srednjem veku, ki pomeni temelj sodobne Evrope, temelj povezanosti in sodelovanja med evropskimi narodi.

Arheološka raziskovanja sredi 20. st. so pripeljala do presenetljivih rezultatov. Prav neverjetno je ujemanje med legendami o sv. Jakobu in arheološkimi odkritji. Arheologi so odkrili grob škofa Teodomirja, ki je bil zgodovinska osebnost. Umrl je 20. oktobra, l. 847. Arheologi so odkrili, da je bilo na kraju današnjega Santiaga, v 1. st. pomembno rimsko mesto Asekonija. Odkrili so krščansko pokopališče iz 1. st., kjer so bili pokojni pokopani z glavo proti vzhodu. Eden izmed grobov je bil vsaj od 2. st. naprej, lahko pa že prej, izredno pomemben, saj je želelo biti ob njem pokopanih veliko ljudi. Arheologi so dognali, da so to krščansko pokopališče v 4. st. uničili Vizigoti, ki so bili arianci. Pokopališče so prekrili z glino, nato pa je bilo opuščeno. Z veliko gotovostjo lahko sklepamo, da je na mestu sedanje bazilike sv. Jakoba v resnici pokopan sv. Jakob, saj bi se takratni prebivalci Asekonije uprli češčenju sv. Jakoba, če v resnici tam ne bi bil Jakobov grob. Samo en grob v celotni Španiji je bil deležen takega zanimanja: grob apostola Jakoba. Težava pa je v tem, da je pred 7. st. samo ena pisna omemba o tem, da je sv. Jakob pokopan v Galiciji. To opombo je prispeval sv. Hieronim.

Romati v Kompostelo pomeni stopiti na pot krščanske vere. Ta odločitev je svobodna. Mnogi se v Santiago podajo zaradi rekreacije, športa, hujšanja, kulturnih razlogov, avanturizma. Ti razlogi sami po sebi niso slabi, toda to ni romanje, ker iskanje Boga zamenjamo z iskanjem rezultatov in osebnih dosežkov. Menda je nekdo pretekel Camino (nad 800 km) v desetih dneh, kar pomeni, da je vsak dan pretekel okoli 80 km. Zavidanja vreden rezultat, toda to ni romanje! Romar se poda na pot, da doseže sveti kraj, kjer se je razodel Bog. Romar ne šteje le prehojenih kilometrov, temveč se zaveda, da je tudi na duhovni poti. Svet Evrope je razglasil Camino za evropsko kulturno pot. Izrazoslovje govori o nas samih; v tem primeru je Jakobova pot zožena na kulturno dediščino, ne priznava pa se ji, da je to tudi duhovna in verska pot. Kaj ta »redukcija« sporoča o Evropi? Se Evropa zaveda, da s to obrazložitvijo ne definira le Jakobove poti, temveč tudi sama sebe?

Pravo romanje v Kompostelo poteka peš, na kolesu ali s konjem. Toda privilegiran je prvi način, torej peš romanje. Kajti kdor ima konja ali kolo ima manj časa za romanje, saj se mora ukvarjati še s konjem, oziroma kolesom; pa še po vseh stezah ne more potovati; že s kolesom gre prehitro; na konju pa že gleda na pot preveč zviška. Na romanje v Rim, Lurd, Jeruzalem gremo lahko z avtobusom, avtomobilom, vlakom ali letalom. Za romarje po Jakobovih poteh pa je značilno, da romamo peš. Zanimiva je besedna igra; Jakob vsebuje besedo »jak«, kar pomeni močan, pa tudi vrsto tibetanskega goveda, ki je prilagojeno na ekstremne razmere. Za rimsko vojsko je bila norma 40 prehojenih kilometrov na dan in tej normi so podobne tudi etape na Jakobovi poti. Torej mora biti romar res »jak«, močan kot vol, da zdrži vse napore; na poti se srečuje z vročino, prahom, dežjem, blatom, mrazom, žulji, bolečinami v mišicah, z muhami, komarji in psi, z žejo, s smrčanjem drugih romarjev in neprespanostjo, s skušnjavo po »odstopu« in vrnitvi domov.

Jakobova pot niso le rumene puščice, školjke, kredenciali, zemljevidi, vodniki ter romarji, ki vsak dan prehodijo 30, 40 kilometrov. Na njej so tudi osebe, ki so na delu, da rumene puščice in školjke ne zbledijo ter osebe, ki skrbijo za romarje. Santo Domingo da la Cazada je za romarje zgradil most, cesto in zavetišče. San Juan de Ortega, puščavnik, ki je živel med volkovi in roparji, je pomagal romarjem, ki so bili izpostavljeni hudim nevarnostim. Ob Jakobovi poti so bolnišnice, hospici in zavetišča. Zelo preprosto lahko sklepamo: če romar na dan prehodi 40 km in se vmes samo enkrat ustavi, bi potrebovali zavetišče in okrepčevalnice vsaj na vsakih 20 kilometrov. S tega vidika Slovenska Jakobova pot (SJP) še zdaleč ni dokončana. Vsak studenec in vsak kozolec na poti sta za romarja izrednega pomena. Prav tako tudi vsak prijazen pozdrav in vsaka pomoč. Ko gre po poti Jakobov romar, gre po poti Kristus. Ga bomo sprejeli? Obstajata dve nevarnosti: ta, da bi nekdo iz tega želel delati profit in ta, da nekdo začne gostoljubje izkoriščati. Bomo našli pravo mero, ali pa bomo rekli: ker SJP ne prinaša profita, to ni naš nacionalni projekt. Pri tem pa bomo pozabili na vse milosti, ki so jih na tej poti deležni romarji, na njihove medsebojne pogovore, na povezovanje romarjev in na prehodnost teh poti proti sosednjim državam.

Zahvalimo se sv. Jakobu za Slovensko Jakobovo pot, za vse slovenske »Dominike Cestarje« in »Janeze Puščavnike«, za vsa občestva, za Cerkev na Slovenskem, za naš narod in našo državo. Prosimo sv. Jakoba: »sv. Jakob pomagaj nam, da bomo vedno bolj zrele osebnosti, ki ljubijo in ljubezen sprejemajo. Vodi nas k nebeškemu Očetu, v nebeški Jeruzalem«.

Bogdan Vidmar