V soboto, 9. marca 2024, je v župnijski cerkvi sv. Janeza Boska v Mariboru potekalo plenumsko srečanje Nadškofijske Karitas Maribor. Najprej je bila zahvalna sveta maša, ki jo je ob somaševanju varaždinskega škofa Boža Radoša, predsednika Karitas Hrvaške in drugih duhovnikov daroval mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Nadškofovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Dragi sobrat v škofovski službi, varaždinski škof Bože Radoš in predsednik Karitas Hrvaške, spoštovani sobratje duhovniki, diakoni, sodelavci in prostovoljci v mreži Karitas, prisrčno vas pozdravljam!

Smo v letu molitve, ki je priprava na sveto leto, ki ga bomo obhajali naslednje leto. To leto je naša prošnja: »Gospod, nauči nas moliti!« Oziroma: »Gospod, pomagaj nam, da ponovno odkrijemo molitev in ji damo več prostora v našem življenju«.

Današnji evangelij nam želi pokazati, kako stopiti pred Boga in kako ga nagovoriti. Lep primer tega sta farizej in cestninar.

Oba sta šla v tempelj molit. Ob vstopu sta si bila moža, ki sta pripadala različnim verskim in socialnim skupinam, med seboj zelo podobna. Odhajala pa sta različna. Cestninar je bil »opravičen«, kar pomeni, da mu je bilo odpuščeno, da je bil pomirjen z Bogom in postal nova stvar, farizej pa je ostal to, kar je bil na začetku, morda je svoj položaj pred Bogom celo poslabšal. Cestninar je bil deležen odrešenja, farizej pa ne.

Kaj sta ta dva naredila tako različnega v tistem kratkem času, ko sta bila v templju, da sta bila deležna tako nasprotnega rezultata? Jezus nam to razloži, ko nam predstavi delovanje obeh oseb.

Farizej je bil vesten izpolnjevalec postave, ki jo predpisuje njegova vera. Pobožen, kolikor se le da. Molil je po predpisih: pokončno, dvignjene glave, z rokami povzdignjenimi k nebu. Uporabljal je najlepši obrazec slave in zahvale. 

Toda Boga hvali zaradi sebe, ker sam ni takšen, kot drugi. Ne hvali Boga, ker je usmiljen in dober, ki odpušča grešnikom, kot so prešuštniki, kradljivci … 

Farizej želi pred Bogom povzdigniti sebe. Da bi ta lik še bolj zasijal, se primerja s cestninarjem, ki stoji za njim, tam nekje pri vratih. Bogu se pohvali s svojim pogostim postom, z neštetimi dobrimi deli. Poln je ponosa in zaupa vase. Pred Bogom sebe vidi kot pravičnega. Napaka farizeja je v tem, da mu manjka ponižnosti. Sam je določil, katere stvari so tiste, ki odločajo, kdo je pravičen in kdo grešnik, kdo je dober in kdo slab. 

Zanj je pomembno: ne biti grabežljivec, ne biti krivičnik, ne prešuštvovati, postiti se dvakrat na teden in dajati desetino. Pomembno je tisto, kar on izvršuje. Na ta način iz soočenja človek vedno pride kot zmagovalec. Farizej ne opazi, da je izpustil zelo pomembno točko postave, to je ljubezen do bližnjega.

Je pa še nekaj, kar je farizej storil. Zamenjal je vlogi Boga in sebe. Boga je naredil za dolžnika in sebe za upnika. On je storil nekaj dobrih del in sedaj prihaja pred Boga, da bi prejel, kar mu pripada.

Kaj pa cestninar? Čuti se zavrženega in grešnega. Še oči ne upa dvigniti k nebu, roke so prazne in uporabne samo za to, da se z njimi bije na prsi.

Zanimiv komentar nam daje sv. Avguštin: »Cestninar je stal v svetišču daleč zadaj, a mu je bil Bog blizu«.

Evangelij nam večkrat pokaže zgrešenost  človeškega obnašanja, ki vidi le sebe, gradi na sebi in svoji pravičnosti in je njegov odnos napačen tako do Boga kot do bližnjega in na drugi strani. Z drugo besedo, si domišlja, da se bo odrešil sam. Na drugi strani je odnos cestninarja, ki na odrešenje gleda, kot na zastonjski dar, sad milosti in usmiljenja.

Grešnik cestninar je opravičen, ker prizna svojo grešnost. Tudi se ne vtika v farizeja, češ, ta hodi vedno v tempelj, se dela nedolžnega …, a je slabši od drugih. 

Enostavno se zaveda, da je grešnik in to prizna. Ve, da stoji pred Bogom s praznimi rokami. Ve pa tudi, da mu samo Bog lahko pomaga, da zaživi novo in lepše življenje.

Cestninar nas uči, kako na preprost in učinkovit način stopiti pred Boga: »Bog, bodi usmiljen meni, grešniku.« Ta kratka molitev vsebuje vse. Človek in Bog stojita drug pred drugim, vsak s tistim, kar jima je najbolj lastno. Človek s svojim grehom, Bog s svojim usmiljenjem. Molitev, ki je hkrati polna ponižnosti in zaupanja, ki seže naravnost v Božje srce.

Iz tega sledi, da je za pravo molitveno držo bistvena zavest lastne praznine, nevrednosti, bede, grešnost in zavest, da je dar odrešenja zastonjski dar. Cestninar se je v svoji molitvi tega zavedal in je šel opravičen na svoj dom.

Letošnji Plenum nadškofijske Karitas Maribor ima osrednjo misel: 'Oblecite čim globlje usmiljenje' (prim. Kol 3,12).

Sveta mati Terezija, velika misijonarka ljubezni, je zapisala: »Na svetu je veliko ljudi, ki hrepenijo po koščku kruha, še veliko več pa jih je, ki hrepenijo po koščku ljubezni.« Tudi mi sami bi namesto bogato pogrnjene mize velikokrat rajši imeli v družini in v našem narodu razumevanje, sodelovanje, mir, ljubezen.

Prerok Ozej nas hoče spomniti na to, da smo ljudje izgubili čut za ljubezen, ker smo se oddaljili od Boga, ki je ljubezen. 

Ustvaril nas je z ljubeznijo in nam jo vtisnil v naša srca, da bi nas osrečevala. Iz ljubezni nam je poslal svojega Sina, ki nas je z ljubeznijo odrešil na križu, po Svetem Duhu izliva ljubezen v naša srca, da bi imeli pogum živeti polno življenje.

Če je kriza pri nas, če so v svetu nemiri, lakota, vojne, nepismenost, bolezni, je razlog za vse to potrebno iskati v tem, da so se ljudje oddaljili od Božje ljubezni in zato ne znamo in ne zmoremo živeti medsebojne ljubezni. Usmiljenje je tesno povezano z ljubeznijo, dobroto in sočutjem. Gre za dejanje, ki me pelje iz sebe samega do drugega. Ne gre za neko pomilovanje ali lepe besede in obljube, ampak za konkretna dejanja, gre za čas in sredstva, ki jih namenim tistemu, ki potrebuje pomoč.

Sveto pismo nam Boga predstavi kot usmiljenega in dobrega Očeta. Ljudje pa smo njegova podoba. Bogu smo najbolj podobni, ko je naše srce usmiljeno in sočutno. Sveto pismo pove tudi, da ne moreš biti usmiljen, če nisi sam okusil, da je bil nekdo s teboj usmiljen.

Današnje srečanje, drage sodelavke in dragi sodelavci Karitas, mi daje priložnost, da se vam zahvalim za vso požrtvovalno delo, za vse ure, ki jih darujete, za vsa znamenja dobrote in usmiljenja, ki jih delite po naših občestvih, ali ko odgovarjate na probleme, ki jih prinašajo naravne nesreče: veter, toča, plazovi, poplave, vojne. Dragocena pomoč je tista, ki je takoj, ko nastane stiska. 

Nadškofijska Karitas Maribor se je zelo hitro odzivala na nastale krize. Tukaj se želim zahvaliti tudi »Mladi Karitas«, ki je pokazala, da je tudi med mladimi veliko sočutja in pripravljenosti za pomoč.

Naj letošnji Plenum Nadškofijske Karitas Maribor izzveni kot zahvala vsem vam, drage sodelavke in sodelavci, prostovoljke in prostovoljci v mreži Karitas in tudi prošnja, da bi dan za dnem rastli v »čim globljem usmiljenju« in naj nas pri tem vse spremlja Božji blagoslov!

Več fotografij najdete na facebooku profilu slovenskega uredništva Vatican News.