V nedeljo, 4. avgusta, je bilo v cerkvi Jezusove spremenitve na Rogli vsakoletno praznovanje lepe nedelje, žegnanje.
Sveto mašo je daroval nadškof metropolit Alojzij Cvikl, ki je je na začetku slavja blagoslovil nov križev pot, delo kovaštva Očko iz Zreč, in lesen kip Marije Snežne izpod rok rezbarja Toneta Šegina iz Starega trga ob Kolpi. Župnik Krajnc se je ob koncu maše zahvalil obema avtorjema ter botrom, donatorjem in sponzorjem.
V nadaljevanju objavljamo homilijo nadškofa Alojzija Cvikla.
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
V torek, 6. avgusta, bomo obhajali praznik Jezusove spremenitve na Gori, zato ta cerkev Jezusove spremenitve na gori, tu na Rogli, danes obhaja žegnanje. Zanimivo je, da Cerkev ta praznik obhaja 40 dni pred praznikom Povišanja sv. Križa. Ta praznik Spremenitve na gori je zelo cenjen v Vzhodnih Cerkvah, še posebej med menihi.
Tudi za nas je ta praznik zelo pomemben. Zakaj? Naša družba je vedno bolj usmerjena vase, ne postavlja si vprašanja o smislu, kaj šele o cilju našega bivanja.
Jezus vzame s seboj učence, da bi dobili »pogled z gore, ne z doline«. Z gore se stvari drugače vidijo, kot iz doline. Gora Tabor je kraj na katerega se je potrebno povzpeti, dvigniti, da doživiš nekaj, kar lahko tvojemu življenju da nov zagon. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, to zahteva napor, odrekanja in zbranost.
Jezus želi učencem in nam pokazati na »eshaton«, poveličanje, kjer je On v Božjem kraljestvu v Božji slavi. »Njegova oblačila so se zasvetila silno bela, tako ne zna beliti noben belivec na zemlji«. Jezus se razodene v poveličanju. To je vrhunec njegovega razodevanja.
Tu na gori je Jezus dal spoznati, kot ljubljeni Božji Sin, ki ga Bog Oče pošilja z naročilom: «Njega poslušajte!« K njemu se steka vse razodetje stare in nove zaveze: Elija kot prerok, Mojzes, kot tisti, ki je osnoval narod in dal postavo narodu.
Vera v Boga ni beg pred svetom, je izkustvo odnosa in zaupanja v Boga, kar lahko mi da moč v trenutkih krize, preizkušnje: «Učenik, dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore, tebi enega, Mojzesu enega in Eliju Enega«. Za Petra je ta trenutek tako lep, bogat, tako drugačen od tistega vsakdanjika. Želel bi, da to traja.
Jezus želi učencem pokazati, da vera ni religija. Religija je moj napor, da bom nekaj dosegel in bom za to nagrajen. Vera je sprejemanje daru. To je začetek vere, ko ne gradim več na sebi, ampak sprejemam Božje usmiljenje in njegovo ljubezen. Jezus po tem duhovnem doživetju učence povabi nazaj v dolino, nazaj v vsakdanje življenje in da bodo nadaljevali pot proti Jeruzalemu. Jezus je tisti, ki se spušča v dolino. Je dar nam, da bi zmogli živeti v dolini.
Spremenjenje na Gori ni nič drugega, kot napoved tega, kar se bo zgodilo z odrešilnim trpljenjem Božjega Sina, s tem pa tudi kaže cilj naše poti. Spremenjenje na Gori razodeva, da križ ni nima zadnje besede v življenju človeka, kajti na križu ni slavile zmage smrt, ampak je bila po križu premagana. Spremenjenje na Gori zaznamuje vse naše zakramentalno življenje kristjana, še posebej evharistija pri kateri sta kruh in vino spremenjena v Jezusovo Telo in Kri. Spremenjenje na Gori kaže na cilj našega romanja, ko bo naše »borno telo« povečano..
Odkar je Bog Oče rekel:« Poslušajte ga!« Nam želi reči, da nam je po Jezusu vse povedal, vse razodel. Z drugo besedo nas vabi, da beremo evangelij, tam bomo našli to, kar iščemo o Bogu. Jezusovo spremenjenje nam razodeva tudi našo pravo podobo: smo božja podoba, ki nosimo na sebi večnost, v Božjih očeh je človek nepojmljiva vrednota.
Učenci so potrebovali te trenutke na Gori, pa čeprav vidimo, da ob Jezusovem trpljenju in smrti, so pozabili, da jim je Jezus na poti z gore naročil, naj o tem ne govorijo, seveda do trenutka, ko bo on Vstal od mrtvih in se jim razodel, kot poveličan.
Vsak od nas v rasti in utrjevanju naše vere, potrebuje takšne močne trenutke: to je lahko romanje, duhovne vaje, lahko je to izkušnja svete maše, zakramentov, ko Boga doživljamo v drugačni podobi, kot njega, ki nas po teh močnih trenutkih želi pripraviti na vsakdanje življenje.
Danes smo blagoslovi kip Morije Snežne. To ime »Marija Snežna«, latinsko Sancta Maria ad Nives« je nastalo na podlagi pripovedi, da je rimski patricij Janez s svojo ženo sklenil, da Marijo naredi za dedinjo svojega velikega premoženja, ker sama nista imela otrok.
V sanjah se jima je v noči iz 4 na 5 avgust prikazala Marija z naročilo naj zgradita cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enake sanje je imel tudi papež Liberij, Cerkev je vodil od 352 -366, ki je zjutraj šel v spremstvu duhovnikov na grič Eskvilin, ki je bil pokrit s snegom. Sneg, sredi poletja, je bil simbol Marijine brezmadežne čistosti.
Blagoslovili smo tudi križev pot, ki nas vabi da sledimo dogodkom, ki so privedli do Jezusovega križanja na Kalvariji. Postaje križevega pota se nahajajo skoraj v vsaki cerkvi. Lahko rečemo, da je sestavni del bogoslužnega prostora. Tako je tudi ta cerkev na Rogli s kipom Marije Snežne in križevim potom postala še bolj liturgično urejen prostor.
Dragi bratje in sestre!
Križev pot nam razodeva, kako se je Jezus, Božji Sin, ves predal v Očetove roke, zato, ga je Oče na koncu obudil od mrtvih.
Ob križem potu je vsak izmed nas povabljen, da se tudi mi izročamo v Božje roke, še posebej v težkih trenutkih in doživeli bomo, da tudi v teh trenutkih nismo sami, dobili bomo potrebnih moči in spoznali bomo veličino Božje ljubezni in usmiljenja.
Amen.
