Na god sv.Ignacija Lojolskega se je zbralo lepo število romarjev v edini temu svetniku posvečeni cerkvi, ki stoji na Rdečem bregu na Pohorju.
Romar, ki uspe peš »prisopihati« na vrh hriba, se kar nekoliko začudi, ko na zaraščenem vrhu ob gozdu najde ravnino in na koncu te ravnine ob gozd stisnjeno cerkev, ki ni tako majhna. Cerkev je od zunaj v slabem stanju, tega pa ne moremo reči za okolico, ki izgleda odlično. Mislim, da bi še okolica kakšne moderne direktorske hiše pod mariborskim Pohorjem zardela ob pogledu na to trato.
Lepo urejena okolica je na "Ignacijevo" gostila lepo število romarjev, med njimi župnika in kaplana iz domače župnije, bivšega župnika, dva jezuita, zlatomašnika, ki je novo mašo obhajal v župniji Puščava na Pohorju, in nadškofa. Romarji in pevci domačega župnijskega pevskega zbora so zlatomašnika sprejeli s pesmijo "Zlatomašnik, bod pozdravljen". V pridigi je nadškof izpostavil dva temeljna vidika duhovnosti sv. Ignacija Lojolskega. Prvič, govoril je o Ignacijevem daru, da je lahko odkrival in doživljal Boga v vseh stvareh. Ta dar mu je omogočil, da je Boga čutil in doživljal ne le v liturgičnem slavju, temveč tudi v vsakdanjih dogodkih, lepoti narave in zgodovini. Nadškof je poudaril, kako pomembno je, da se naučimo prepoznavati Božjo prisotnost v vsakem trenutku našega življenja, saj je Bog prisoten povsod in v vsakem trenutku, ne le visoko na nebu.
Nadškof je omenil anekdoto o sv. Ignaciju, ki je bil tako ganjen ob pogledu na cvetlico, da so mu pritekle solze, saj je v njeni lepoti občudoval lepoto Boga samega. Ta sposobnost čutenja in doživljanja Boga je po nadškofovih besedah ena od pomembnih skrivnosti za duhovno življenje, ki jo je sv. Ignacij želel deliti s svojimi sobratom, spodbujajoč jih, naj prosijo za dar, da bi Boga ljubili nad vse drugo.
Drugi ključni vidik pridige je bilo Ignacijevo vodilo "magis," kar pomeni "več." Nadškof je pojasnil, da ta izraz v Ignacijevi duhovnosti nosi dvojni pomen. Prvič, se nanaša na vsebino in cilj delovanja, ki naj bo usmerjeno k večji Božji slavi ("Ad maiorem Dei gloriam"). Drugi pomen se osredotoča na način, kako nekaj storimo – s polnim prizadevanjem, brez lenobe ali mlačnosti, ter s srčnostjo, da vsako delo opravljamo najbolje, kar zmoremo.
Nadškof je povzel Ignacijevo prepričanje, da je bolj pomembno, kako nekaj delamo, kot pa kaj delamo, in da je vsakodnevno delo lahko oblika molitve, če ga opravljamo z zavestjo o Božji prisotnosti. Pridigo je zaključil z Ignacijevo molitvijo za velikodušnost, ki nas spodbuja k služenju Bogu brez pričakovanja nagrad, temveč z zavestjo, da izpolnjujemo Njegovo sveto voljo.
Na koncu so se romarji zadržali okoli cerkve in pokramljali, mnogi pa so se usedli za mizo v senco, kjer jih je lokalni gostinec postregel s hladnim pivom ali sokom, ki je v toplem sončnem vremenu zelo dobro del.
Na ta dan velja voščilo vsem Ignacijem, Nacetom in vsem, ki godujejo na ta dan. Seveda velja voščilo tudi Ignacijevim duhovnim sinovom jezuitom, ki praznik svojega zavetnika na ta dan vedno praznujejo s slovesno sveto mašo v Dravljah.
Vir novice: Nadškofija Maribor
