Nadškof Anton Stres: Osamosvojitev in katoliško občestvo

23.12.2020 Cerkev v Sloveniji Cerkev na Slovenskem, Civilna družba, Država

Mineva 30 let od plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili za samostojno državo. Kakšen je vaš pogled na vlogo in odgovornost katoliškega občestva pri obnovi slovenske demokracije in rojstvu slovenske države? 

Sprašujete o vlogi in odgovornosti katoliškega občestva. Torej ne samo o vlogi škofov in duhovnikov, ampak o laiških vernikih. Nastopi škofov, Komisije Pravičnost in mir, pastoralno delovanje med izobraženci in študenti (tako imenovani »teološki tečaji«) in podobne dejavnosti, ki so idejno pripravljale pot spremembam, vse to je dobro zapisano v spominu takratnih generacij in je tudi dokumentirano. 

Dovolj je vzeti zbirko izjav Komisije Pravičnost in mir, ki jo je nadškof Šuštar ustanovil leta 1985 z namenom, da med katoliškim občestvom in v družbi dela za uveljavljanje človekovih pravic in katoliškega družbenega nauka. Druge nastope predstavnikov Cerkve v boju za svobodo se da najti v že kar obsežnem verskem tisku tedanjega časa. Sam pa bi rad opozoril na nekaj drugega.

Katoliško občestvo je imelo vodilno občestvo vlogo
Boj za demokracijo se ni začel z dogodki, katerih tridesetletnico obhajamo v zadnjem času. Te spremembe so lahko nastopile, ker so imeli ljudje jasno zavest, da komunizem ni legitimna ureditev, ker tepta človekove pravice. Pri oblikovanju te zavesti pa je imelo katoliško občestvo vodilno vlogo.

Katoliško cerkev je imel komunistični režim za »notranjega sovražnika št. 1« in je to tudi bila, saj je bila edina družbena skupina, ki ni bila ne pod idejnim ne pod organizacijskim vodstvom partije. Vsi poskusi partije v tej smeri so se izjalovili. 

Katoličani so s svojimi pastirji v tej idejni in moralni opoziciji vztrajali, ko ni bilo še nikjer videti kake razpoke v komunističnem sistemu. S svojo zvestobo so vsa leta po vojni ohranjali plamen upanja – kot vestalke v templju –, da je lahko zagorel v mogočen ogenj pred tridesetimi leti.

Zapostavljanje, drugorazrednost, zaničevanja in lažne obtožbe
Člani katoliškega občestva so bili nasprotniki komunističnega totalitarizma, ker niso klonili »pred naduto močjo« (Tagore). Zavoljo tega so leta in leta trpeli, prenašali zapostavljanje in drugorazrednost, zaničevanje, lažne obtožbe in izključevanje iz vseh odgovornih služb, ki bi jih mnogi glede na svoje kompetence in moralno držo veliko bolj zaslužili, kakor tisti, ki so imeli »rdečo knjižico«. 

Partijska oblast je preostanek katoliškega občestva, ki ji ga med vojno in po njej ni uspelo fizično likvidirati, ves čas moralno in ekonomsko zatirala, kristjane izključevala in jih obravnavala kot »drugorazredne« občane. Ti pa so vztrajno in potrpežljivo vzdrževali »pasivni odpor«, vzgajali mladino v drugačnih vrednotah kakor komunistična šola in ohranjali živo vero in krščanski pogled na svet, človeka in zgodovino. 

Krščanstvo je bilo edina verodostojna in množična alternativa totalitaristični, materialistični in ateistični ideologiji, ki je služila upravičevanju komunističnega totalitarizma. Ljudje so v svojih zahtevah po drugačni družbi in ureditvi dobivali samo v Cerkvi idejno potrditev in moralno podporo, ki so jo potrebovali. Totalitarna oblast se je takrat tega dobro zavedala. Bilo bi krivično, če bi mi danes na to pozabili.
 

Msgr. ddr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof

 
Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina (51/2020)