Dragi bratje in sestre!

Ob XXIII. svetovnem dnevu bolnikov, ki ga je uvedel papež Janez Pavel II., se obračam na vse vas, ki nosite breme bolezni in ste na različne načine pridruženi trpečemu Kristusovemu telesu, ter na vas, ki poklicno ali prostovoljno delujete v zdravstvu.
Tema letošnjega leta nas vabi k premišljevanju citata iz Jobove knjige: ”Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga” (Job 29,15). O tem želim razmišljati skozi modrost srca (sapientia cordis).

1. Tovrstna modrost ni abstraktno teoretično spoznanje in sad razmišljanj, ampak ”najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine” (Jak 3,17), kot jo Jakob opisuje v svojem pismu. Gre torej za vedenje, ki ga Sveti Duh polaga v um in srce tistega, ki se zna odpreti trpljenju bratov in sester ter v njih prepozna Božjo podobo. Približajmo si podobo iz psalma, ki pravi: ”Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti” (Ps 90,12). V tej srčni modrosti, ki je Božji dar, lahko povzamemo sadove svetovnega dneva bolnikov.

2. Modrost srca je služiti bratu. V Jobovem govoru, kjer se nahajajo besede ”Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga”, izstopa dimenzija služenja uglednega in pravičnega moža najbolj potrebnim pomoči. Njegova moralna drža se kaže v služenju revnemu, ki prosi za pomoč, kakor tudi v pomoči siroti in vdovi (prim. Job 29,12–13).

Številni kristjani danes pričujejo – ne z besedami, ampak s svojim življenjem, ki je zasidrano v pristni veri in je kot ”oči za slepega” ter ”noga za kruljavega”. Osebe, ki so ob bolnikih, potrebnih nenehne nege, pomoči pri umivanju, oblačenju in hranjenju. Tovrstna nega, še posebej dolgotrajna, lahko postane težka in naporna. Precej lahko je nekaj dni negovati bolnika, vendar je mnogo težje skrbeti za bolno osebo nekaj mesecev ali celo let, še posebej, ko se ne more več sama zahvaliti. In kljub vsemu, kako velika hoja k svetosti je to! V takih trenutkih se lahko zanašamo na Gospodovo bližino, ki je v posebno oporo poslanstvu Cerkve.

3. Modrost srca je biti z bratom. Čas ki ga preživimo ob bolniku, je sveti čas. Je slava Bogu, ki nas priliči svojemu Sinu, ki ”ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28). Jezus sam je rekel: ”Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže” (Lk 22,27).

Z živo vero prosimo Svetega Duha, da nam podari milost razumevanja vrednosti pogosto tihega spremljanja, s katerim posvečamo svoj čas trpečim bratom in sestram. Zaradi naše bližine in prisrčnosti se počutijo bolj ljubljene in potolažene. Nasprotno pa, kako velika laž se skriva za izrazi, ki se vztrajno ponavljajo kot ”kakovost življenja”, da bi zmotno mislili, da neozdravljivo bolni niso vredni življenja!

4. Modrost srca je izstopiti iz sebe naproti bratu. Zaradi obsedenosti s hitenjem in produktivnostjo naš svet včasih pozabi, da ima čas, ki ga preživimo ob bolnikovi postelji, posebno vrednost. Pozabimo na pomen zastonjske nege in brezpogojne pomoči. Pogosto se za vsem tem skriva mlačna vera, ki pozablja na Gospodove besede: ”Ste meni storili” (Mt 25,40).

Zato bi želel ponovno spomniti na ”prednostno dolžnost, »da gremo iz sebe k sočloveku«. Z ene strani [svetopisemska besedila] izražajo eno od obeh glavnih zapovedi, ki utemeljujeta sleherno nravno pravilo, z druge strani so jasno znamenje, ob katerem je mogoče preveriti krščansko rast kot odgovor na povsem zastonjski Božji dar” (Veselje evangelija, 179). Iz istega poslanstva Cerkve izvirajo ”resnična ljubezen do bližnjega, sočutje, ki razume, pomaga in podpira” (Veselje evangelija, 179).

5. Modrost srca je biti solidaren z bratom, brez obsojanja. Usmiljenje potrebuje čas. Čas za nego bolnikov in čas za njihovo obiskovanje. Čas za biti ob njih, kakor so to storili Jobovi prijatelji: ”Sedeli so z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika” (Job 2,13). Toda Jobovi prijatelji so skrivali v sebi negativno mnenje o njem: mislili so, da njegova nesreča izvira iz Božje kazni zaradi njegove krivde. Ravno nasprotno pa je pravo usmiljenje sočustvovanje, ki ne obsoja in ne zahteva, da bi se drugi spreobrnil. Je prosto tiste lažne ponižnosti, ki v resnici išče pritrditev in samohvalo.

Jobova izkušnja najde svoj pristen odgovor samo v Kristusovem križu, ki je najvišje, povsem zastonjsko in usmiljeno dejanje Božje solidarnosti z nami. To je Božji odgovor na dramo človeške bolečine, predvsem na trpljenje nedolžnih, ki ostane za vedno zapisano v Kristusovem poveličanem telesu, v njegovih slavnih ranah, in je pohujšanje ter preverjanje vere (prim. Pridiga ob kanonizaciji Janeza XXIII. in Janeza Pavla II., 27. april 2014).

Tudi ko naše življenje prevzamejo bolezen, osamljenost in nepokretnost, lahko postane izkušnja trpljenja privilegiran prostor za prenos milosti ter vir za pridobitev in okrepitev modrosti srca (sapientia cordis). Tukaj lahko razberemo, kako se Job ob koncu svoje izkušnje obrne na Boga in vzklikne: ”Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko” (Job 42,5). Osebe, ki so potopljene v skrivnost trpljenja in bolečine ter so sprejele vero, lahko postanejo živi pričevalci vere, ki omogoča, da sobivamo s trpljenjem, čeprav človek s svojo pametjo še ni zmožen, da bi ga razumel do konca.

6. Letošnji svetovni dan bolnikov izročam Marijinemu materinskemu varstvu, ki je v svoje telo sprejela in rodila učlovečeno Modrost, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.
O Marija, Sedež Modrosti, posreduj kot naša mati za nas, za vse bolnike in tiste, ki jih negujejo. Daj, da bi v službi trpečim in z izkušnjo trpljenja znali vzgajati v nas samih modrost srca.
K tej molitvi dodajam svoj apostolski blagoslov za vse vas.

V Vatikanu, 3. decembra 2014,
na spomin svetega Frančiška Ksaverija