Nagovor novomeškega škofa msgr. dr. Andreja Sajeta ob 27. letnici delovanja Radia Ognjišče na Brezjah, na prvo adventno nedeljo, 28. novembra 2021.

Obhajamo 27. letnico delovanja Radia Ognjišče in hkrati vstopamo v adventni čas ter novo liturgično leto. Ob tej priložnosti se Radiu Ognjišče ter vsem nekdanjim in sedanjim sodelavcem zahvaljujem za opravljeno izjemno poslanstvo. Iskrene čestitke in Bogu hvala za vse! Radio Ognjišče ima posebno naravo. Poleg informiranja služi  oznanjevanju evangelija in širjenju občečloveških vrednost med ljudi odprtega srca. Doseže tudi tiste,  ki jih ni v cerkev in ostajajo na obrobju. Povezuje Slovence doma, v zamejstvu in po svetu.

Radio ima pomembno mesto v procesu sinode o Cerkvi, ki smo jo začeli pod geslom: »Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje in poslanstvo«.[1] To pot dialoga med laiki in duhovniki, zaznamovano z dinamiko razločevanja, začenjamo s poudarkom medsebojnega poslušanja. Na sinodalno pot ste povabljeni vsi člani Cerkve. Potreba po sodelovanju vseh vernikov izhaja iz zakramenta sv. krsta. Sinodalne poti, ki je duhovni proces, ne moremo prehoditi brez molitve. V njej želimo zaznati, kaj Duh govori Cerkvi danes in kako naj zaživimo medsebojno bratstvo. V molitvi bomo deležni milosti, »ki nam bo v pravem trenutku pomagala« (Heb 4, 14-16).

Papež Frančišek je ob letošnjem svetovnem dnevu medijev, ki ga 3. maja obeležujejo Združeni narodi, zapisal. »Uporabimo vsa orodja, ki jih imamo na voljo, zlasti močno orodje medijev, da bi gradili in krepili skupno dobro«. [2] Tega se je že pred mnogimi leti dobro zavedal pokojni oče Franc Bole, ustanovitelj revije in radia Ognjišče, ki je v medijih prepoznal izjemno priložnost za oznanjevanje in pospeševanje skupnega dobrega. Hvaležni smo mu za njegovo odprtost in  navdihu Duha, za pogum ter za izpolnitev izjemnega poslanstva.

Ob obletnici Radia Ognjišče in ob začetku adventnega časa želim ob Jezusovem zgledu z vami razmišljati o nekaterih vidikih komuniciranja, ki niso pomembni zgolj za širjenje resnice, zaščito dostojanstva človeške osebe, in njenih pravic ter svobode, temveč tudi za gradnjo medsebojnih odnosov in duhovno rast.

Paolo Ruffini, prefekt Papeškega urada za komuniciranje, je ob svetovnem dnevu medijev poudaril, da smo to, kar sporočamo, in da ni svobode brez odgovornosti.[3] V času epidemije virusa Covid-19 je bolj kot kdaj koli prej jasno, da je dostop do zanesljivih informacij lahko vprašanje življenja in smrti. Informacije so javna dobrina. Tisti, ki sporoča, ob spoštovanju resnice in dostojanstva druge osebe ali skupin, pripomore k skupnemu dobremu, npr. k izobraževanju, ozaveščanju in informiranju. Informacija ima moč. Na njeni podlagi oblikujemo mnenja. Posledično je pomembno, da so informacije svobodne in nadzorovane ter v skladu z resnico in da so posredovane z namenom skupnega dobrega. Iz tega izhaja, da imamo pri informiranju vsi veliko odgovornost. Ni resnice brez svobode in ni svobode brez odgovornosti.

Človek ne komunicira toliko zato, da bi posredoval informacije, temveč zato, da se odpre drugim in ustvari vezi. Komuniciranja se lahko poleg običajnih možnosti učimo v duhovni delavnici evangelijev in ob Jezusovem zgledu. Ključni element njegove komunikacije je vzpostavitev odnosa. Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja Jezusa opredeli kot »popolnega komunikatorja«.[4] Eden od najbolj očitnih vidikov Jezusove osebnosti v evangelijih je njegova izbira odnosov. Ne predstavlja se kot duhovnik, zaprt v templju, ampak se giblje po ulicah, trgih in mestih. Hodi v družbi. Je človek z drugimi in ne le človek za druge.

Jezusova značilnost komuniciranja je najprej v izbiri načina. Srečuje se z ljudmi na njihovem terenu, pri čemer sta njegova beseda in način vzpostavitve odnosa prilagojena kulturi in zmožnostim razumevanja poslušalcev. Govori razumljiv jezik, zanj hierarhični odnos, to je, kdo je nad ali pod njim, ni pomemben. Množica ga razglaša za Gospoda in Kralja, on pa ima raje nazive bližine in nas imenuje prijatelje (Jn 15,15). Prijateljstvo zmanjšuje razdalje in daje prostor naši edinstvenosti.

Druga Jezusova značilnost je pristnost. Ko se ljudje predstavljamo drugim, si pogosto nadenemo masko, da bi bili videti drugačni, kot smo. Jezus ne mara pretvarjanja in govori odkrito. Vidi v srce. Ne nasede bogatemu mladeniču, ki mu skuša laskati, ko ga imenuje »dober«, (Mr 10,17–23), vdova, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico le dva kovanca, prejme njegovo pohvalo (Mr 12,41–44).

Naslednja pomembna Jezusova lastnost je sprejemanje. Predsodki, ko druge označimo z neko nalepko, npr. zaradi statusa, izobrazbe, geografskega izvora ali političnega položaja, lahko komunikacijo prekinejo že na začetku. Tudi v Jezusovem času so za skupine in ljudi obstajale določene oznake, kot so tiste za Samarijane ali za cestninarje. Jezus predsodke presega in drugo osebo obravnava kot brata ali sestro. Uči nas, kako naj živimo in sprejemamo drug drugega kot Oče, ki »daje svojemu soncu vzhajati nad slabimi in dobrimi ter dežuje nad pravičnimi in krivičnimi« (Mt 5,45). Vabi nas, naj bomo tako kot on v odnosu z Očetom sinovi in hčere, ter med seboj bratje in sestre. Nikogar ne izključuje, človeka sprejema takšnega, kakršen je. Izbere pot poslušanja in dialoga ter kot učlovečena Beseda postane kruh za življenje sveta in dialog v pravem pomenu besede.[5]

Advent nas vabi, da odpremo svoja srca, da bi z molitvijo prepoznali in sprejeli Jezusa. To je čas pričakovanja in povabila, da se podamo na pot, kjer bomo gojili upanje. Evangelij 1. adventne nedelje (Lk 21,25–28.34–36) nas opogumlja, naj se ne pustimo utesniti egoizmu, površnosti in hitremu tempu življenja. Jezus nas opozarja, naj pazimo nase, da srca ne bodo obtežena z različnimi razvadami in skrbmi, da nas njegov prihod ne preseneti. Vabi k budnosti in molitveni drži. Duhovna naveličanost, ki nas pri tem ovira, je posledica pomanjkanja upanja ter ujetosti v težave življenja. To nas utruja in zapira upanje. Evangelij nas vabi, da se na poti tudi odpremo za potrebe bratov in sester. K temu nas je pod geslom »Srce, ki sprejema«, spodbujal tudi teden Karitas, ki ga danes zaključujemo.

Druga pomembna adventna drža je molitev. »Vstanite in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje« (Lk 21,28), opozarja Lukov evangelij. Moliti, čakati na Jezusa, biti odprt za druge in biti buden. Devica Marija, ki je rodila Jezusa, žena pričakovanja in molitve, naj nam pomaga okrepiti upanje v obljube njenega Sina Jezusa, da bomo doživeli, da Bog kljub pandemiji in vsem preizkušnjam sedanjega časa »ostaja zvest in uporablja celo človeške napake, da bi pokazal svoje usmiljenje«.[6]

msgr. dr. Andrej Saje,

novomeški škof