V soboto, 11. aprila 2015, ob 11. uri bo v Rižarni v Trstu (Via Giovanni Palatucci 5) komemoracija Jožeta Golca in z njim povezanih žrtev.

Nacisti so na sredo po zadnji veliki noči v II. svetovni vojni, 4. aprila 1945, iz koronejskih zaporov v Trstu prepeljali v Rižarno skupino zapornikov, ki so jih tam umorili, njihova trupla pa sežgali v peči krematorija.

Med njimi sta bila tudi štajerski časnikar Jože (Jojo) Golec, ki je v Trstu vodil skupino obveščevalcev, in njegov kurir Rafael Požar.

Tema dvema žrtvama boja za svobodo, a tudi vsem ostalim, ki so izgubili življenje, ker so bili Golčevi sodelavci, prijatelji ali samo slučajni znanci, bo na pobudo nekaterih njihovih svojcev in časnikarja Iva Jevnikarja, ki je raziskoval njihovo usodo, posvečena komemoracija v tržaški Rižarni v soboto, 11. aprila, ob 11. uri. Ne gre za uradno pobudo kake ustanove, bo pa seveda odprta javnosti.

Pred spomenikom na dvorišču nekdanjega taborišča bo priložnost za nekaj uvodnih besed, zbranost, polaganje cvetja in molitev za pomorjene, ki jo bo vodil vojaški vikar v Slovenski vojski msgr. dr. Jože Plut. V dvoranici nad pisarno hišnika Rižarne bo nato pogovor, ki ga bo vodil Ivo Jevnikar. Prisotnim bo izrekel dobrodošlico kustos Občinskega muzeja in državnega spomenika Rižarne Francesco Fait, svoj pozdrav pa je napovedal tudi odbornik za kulturo tržaške občine Paolo Tassinari.

Jože Golec (1901-1945) je v Trstu vodil skupino pripadnikov širokega obveščevalnega omrežja, ki sta ga v stiku z Angleži vodila znani slovenski polkovnik in diplomat Vladimir Vauhnik ter hrvaški obveščevalec major Ante Anić. Bili so različnih nazorov, narodnosti in politične usmeritve, skupna pa jim je bila želja, da bi v svetovnem spopadu zmagali svoboda in demokracija.

Golec je bil po poklicu časnikar in je po nemški zasedbi pribežal v Trst iz Maribora. Ko je nemška policija po obsežnih akcijah v Zagrebu in Ljubljani odkrila še to skupino, se je konec septembra in v začetku oktobra 1944 začel val aretacij, ki so zajele Jožeta Golca in njegove sodelavce, a tudi znance in slučajne zveze v Trstu, Benetkah, Padovi, Vidmu, Gorici in morda še kje. Odpeljala jih je na sedež gestapa na Oberdankovem trgu in v koronejske zapore.

Nekatere zapornike so nacisti le zasliševali in mučili, druge so za tem deportirali v taborišča, kjer so nekateri umrli, spet druge pa so že v Trstu usmrtili. Sam Jože Golec in njegov kurir Rafael Požar sta bila umorjena kot zadnja 4. aprila 1945 v Rižarni. Prvi pa so 10. novembra 1944 plačali z življenjem v Rižarni trije člani družine, pri kateri je Golec živel v Trstu: zakonca Matija Šibenik in Frančiška Lenarčič Šibenik ter njuna hčerka Matilda Šibenik Razboršek. Dne 15. novembra je izdihnil p. Placido Cortese iz Padove, s katerim je imel Golec nekaj stikov, 22. novembra pa sta bila ustreljena na Opčinah in sežgana v Rižarni Slavko Zelen (brat znanega tigrovskega voditelja Danila) in Tugomir Sušnik.

Dne 15. novembra so nekaj pripadnikov Golčeve skupine (na primer poznejšega kaplana pri Sv. Ivanu v Trstu Petra Šorlija) in njegovih znancev (najvidnejši je bil slikar Zoran Mušič, aretiran v Benetkah, dalje njegov prijatelj Ivo Gregorc, mogoče tudi Ernest Jazbec) poslali v Dachau, nekaj pa v Buchenwald (tudi sina generala Maistra Hrvoja, Iva Boleta, Jožeta Burjo, Jožeta Šibenika iz družine pomorjenih). Končno so 28. novembra in 2. februarja 1945 nekaj posameznikov poslali v Mauthausen (odvetnika Slavoja Slavika in duhovnika Antona Duhovnika, ki sta tam umrla, ter častnika Rudolfa Pogačarja).

Kar 70 let je minilo od tistih dogodkov, te žrtve pa so bile doslej precej pozabljene.

Besedilo je posredoval Ivo Jevnikar