Kardinal Koch o skupnem obhajanju 500-letnice reformacije

Papež je 31. oktobra 2016 v luteranski katedrali v Lundu na Švedskem skupaj s predsednikom in generalnim tajnikom Svetovne luteranske zveze vodil ekumensko molitev - Foto RV / AFP Papež je 31. oktobra 2016 v luteranski katedrali v Lundu na Švedskem skupaj s predsednikom in generalnim tajnikom Svetovne luteranske zveze vodil ekumensko molitev - Foto RV / AFP

Skupno obhajanje 500-letnice reformacije leta 2017, vzroki in njegov pomen: ta tema je v središču članka, ki ga je predsednik Papeškega sveta za pospeševanje enosti med kristjani, kardinal Kurt Koch, napisal za vatikanski časopis L'Osservatore Romano.

Papež Frančišek je 31. oktobra 2016 v luteranski katedrali v Lundu skupaj s škofom Younanom in pastorjem Jungejem, predsednikom in generalnim tajnikom Svetovne luteranske zveze, v okviru skupnega katoliško-luteranskega obhajanja vodil ekumensko molitev. Ta dogodek je bil razumljen kot obetajoče ekumensko znamenje. Vendar pa je naletel tudi na kritike in nasprotovanja. S katoliške strani se je balo morebitnega protestantskega odklona katolištva, s protestantske pa izdaje reformacije. To je povod, kot zapiše kardinal Koch, zakaj se je dobro zaustaviti ob vzrokih, ki so v temelju skupnega obhajanja.

Letošnja obletnica začetka reformacije je prva v dobi ekumenizma

Prvi vzrok je dejstvo, da je letošnja obletnica začetka reformacije prva v dobi ekumenizma. Zato ne more biti obhajana na isti način kot v preteklih stoletjih, ko so prevladali sektaški in polemični toni. Na katoliški strani so ti zaostrili zavračanje Lutra. Med ekumenskim gibanjem pa je dozorelo spoznanje, da reformacija ne zadeva le protestantov, ampak tudi katoličane. Obletnica za obe strani tako predstavlja povabilo k dialogu o tem, kaj se katoličani lahko naučijo iz reformacije in kaj protestanti lahko vzamejo iz katoliške Cerkve kot obogatitev za lastno vero.

Martin Luter si je želel prenove celotnega krščanstva v duhu evangelija

Namen Lutrovih tez o odpustkih ni bil ločitev Cerkve, ampak predvsem spodbuda učene razprave. Prav tako se tez ne sme razumeti kot revolucionarnega dokumenta. Odsevale so zaskrbljenost katoličanov in napisane so bile v skladu s trditvami katoliške teologije tistega časa. Obhajanje reformacije leta 2017 se zatorej spominja časa, ko še ni bilo razkola med Martinom Lutrom in katoliško Cerkvijo. Luter ni hotel ustanoviti nove Cerkve, želel si je prenove celotnega krščanstva v duhu evangelija. Šlo je za gibanje prenove znotraj Cerkve. Medtem ko je bilo rojstvo protestantske Cerkve zatem predvsem rezultat političnih odločitev. Resničen uspeh reformacije, poudarja kardinal Koch, se bo uresničil šele, ko bodo preseženi razkoli med kristjani, podedovani iz preteklosti, in ko bo v duhu evangelija obnovljena ena in edina Cerkev. S tega vidika je bistven prispevek II. vatikanskega koncila, ki je neločljivo povezal ekumensko prizadevanje in prenovo katoliške Cerkve.

Hvaležnost, priznanje lastnih krivd in kesanje ter upanje

Obhajanje 500-letnice reformacije leta 2017 je potrebno razumeti kot povabilo k vrnitvi k izvirni zaskrbljenosti Martina Lutra. Vprašati se je treba, kaj le-ta danes pomeni za katoličane in protestante ter za ekumenizem na splošno. Samo če se bo obhajanje odvilo v tem duhu in skupaj, se lahko od njega pričakuje novih in pogumnih spodbud za proces ekumenskega zbliževanja. Obetaven ekumenski preobrat lahko omogoči le obhajanje, zaznamovano s tremi ključnimi elementi. To so hvaležnost, priznanje lastnih krivd in kesanje ter upanje. O le-teh govori tudi dokument o dialogu, z naslovom Od spora do občestva, ki je rezultat dela Luteransko-katoliške komisije za enost.

Hvaležnost za dialog

Prvi ključni element je hvaležnost. Leta 2017 se ne spominjamo zgolj 500-letnice reformacije, ampak tudi 50-letnice intenzivnega dialoga med katoličani in luteranci. S pomočjo slednjega je bilo moč odkriti stvari, ki so nam skupne. Kardinal Koch posebej izpostavlja Skupno izjavo glede nauka o opravičenju, ki je bila podpisana 31. oktobra 1999. Ta namreč predstavlja zavest, da razkol v zahodnem krščanstvu, ki je sledil reformaciji, ni mogel razkrojiti skupnih korenin krščanske vere.

Priznanje lastnih krivd in kesanje

Drugi ključni element je priznanje lastnih krivd in kesanje. Reformacija mora biti razumljena kot prenovitveni proces znotraj Cerkve, ki bi v središče postavil Božjo Besedo in se osredotočil na Jezusa Kristusa kot živo Besedo. A v času svojega začetka reformacija ni pripeljala do prenove, temveč do razkola Cerkve. Sledile so celo verske vojne. Glede na to tragično zgodovino imajo katoličani in protestanti tehtne razloge, da objokujejo in se kesajo zaradi nesporazumov, zanemarjanja svojih dolžnosti ter povzročenih ran. Javno dejanje kesanja mora zato biti sestavni del pristnega obhajanja obletnice. Pospremljeno pa mora biti še s tistim očiščenjem zgodovinskega spomina, h kateremu je pozval papež Frančišek: »Ne moremo izbrisati, kar je bilo, a ne želimo dovoliti, da bi breme preteklih krivd še naprej omadeževalo naše odnose. Božje usmiljenje bo prenovilo naše odnose.« Smernici ekumenske poti v prihodnosti sta usmiljenje in sprava.

Upanje – nov začetek na poti ekumenskega prizadevanja

Še tretji ključni element pa je upanje. Seveda ni realno pričakovati, da bi skupno obhajanje 500-letnice reformacije pripeljalo do zaželene enosti. Vseeno pa bo pomenljiv rezultat že, če bo omogočilo narediti nadaljnje korake. Leto 2017 ne sme zaznamovati konca, temveč nov začetek na poti ekumenskega prizadevanja, ki teži k polnemu cerkvenemu občestvu.

Vir: Radio Vatikan.