Med prelomnimi dogodki izpred tridesetih let, ki se jih velja spomniti s ponosom in hvaležnostjo ter si jih vzeti za zgled, je bil slovenski plebiscit, ki je potekal 23. decembra 1990. Izidi so presegli najbolj optimistična pričakovanja: udeležba 93,2 % volilnih upravičencev, 95 % glasovalcev se je izreklo za samostojno in demokratično Slovenijo, kar predstavlja 88,2 % vseh volivcev. Razmere takemu izidu nikakor niso bile naklonjene. A domoljubje in svobodoljubje sta bila močnejša od pomislekov. Tudi grožnje, da bomo »jedli travo«, niso zalegle. Bili smo pripravljeni na žrtve in odpovedi. Predvsem pa smo bili enotni in prvi zgled enotnosti so dali politiki.
V priprave na plebiscit je Katoliška cerkev posegla nedvoumno in glasno. Komisija Pravičnost in mir je tri tedne pred izvedbo plebiscita zavrnila vsako »širjenje strahu in neodločnosti« in opozorila na vlogo medijev: »Huje je, da se tudi v nekaterih naših sredstvih javnega obveščanja že pojavljajo glasovi, ki sejejo dvom, omahljivost in zagovarjajo tako pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom, temveč so povezani s preračunljivostjo in dobičkarstvom. /…/ Tako početje ima komisija za skrajno škodljivo, nemoralno in demoralizatorsko. /…/ Zato se na plebiscitu ne bomo izrekali samo za samostojnost ali proti njej, temveč si bomo s tem dejanjem pisali tudi spričevalo o narodni zavesti in pogumu.« Teden pozneje pa so se oglasili še slovenski škofje in zopet pozvali k enotnosti in pogumu. »Naša iskrena želja je, da bi vsi odgovorni politiki v javnosti nastopali enotno v skrbi za enotnost Republike Slovenije in slovenskega naroda brez vsakih sebičnih interesov. /…/ Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda.« Ker smo bili enotni in brez omahovanja pripravljeni storiti vse, kar je bilo potrebno, smo zmagali.
Tridesetletnico obhajamo v novih, nepričakovanih in zaskrbljujočih razmerah. Soočeni smo z epidemijo, ki prav tako terja doslednost in enotnost, če hočemo čimprej narediti konec izčrpavanju naših moči in življenj. Kdor se iz lagodnosti, kljubovanja vladi ter brezbrižnosti do najbolj ranljivih skupin ne drži predvidenih ukrepov, spodkopava prizadevanja zdravstvenega osebja in vseh odgovornih za rešitev zdravja in življenja številnih sodržavljanov. Podoben je saboterjem in sodelavcem sovražnika v vojni za domovino. Vsi vemo, da lahko skupnega sovražnika – tudi če je to epidemija – premagamo samo z enotnostjo in medsebojno podporo v boju proti njemu. Zato člani komisije ob tridesetletnici plebiscita vidimo trenutno najbolj nujno nalogo, da z vestnim in odgovornim upoštevanjem navodil vsi državljani brez izjeme pripomoremo k čimprejšnji ublažitvi krize. Politične stranke pa pozivamo, da že enkrat postavijo na prvo mesto skupno dobro nas vseh in se medsebojno podprejo v prizadevanjih za normalizacijo življenja in dela.
Spomin na plebiscit in ves proces osamosvajanja in demokratizacije naj nas navda z optimizmom tudi za prihodnost. Lahko smo ponosni in hvaležni za vse, kar je Slovenija dosegla v prvih treh desetletjih. Vemo pa tudi, da zmoremo še mnogo več, pod pogojem, da dozorimo kot državljani, prerastemo izključevalnost in zgradimo politično skupnost na sodelovanju in medsebojnem spoštovanju vseh, na svobodi in podjetnosti, na odgovornosti, solidarnosti in pravičnosti.
V Ljubljani, 14. decembra 2020
Msgr. dr. Anton Stres,
predsednik Komisije Pravičnost in mir
