Društvo Združeni ob Lipi sprave glede prekopa žrtev morišča Huda Jama zastopa stališče, da je treba žrtve pokopati skladno z osnovno pravico vsake žrtve nasilja. Skladno s tem se žrtve pokopava na ustrezen in dostojen civilizacijskim način ter s pravico vsakega človeka, da ima dostojen grob, njegovi pa imajo možnost za ustrezno identifikacije svojca. Potrebno je v primerih več žrtev iskati rešitev, ki zagotavlja dostopnost do groba(ov) večine tako svojcem kot ostalemu narodu. To predpostavlja, da se pri prekopih spoštuje in upošteva narodna (in morebitne druge) identiteta žrtev. Za prekop in pokop žrtev drugih narodov je nujno treba pridobiti soglasja držav, katerih narodi se nahajajo v moriščih. Treba je torej uradno obvestiti te države o vseh predvidenih postopkih. Dalje naj se skladno s pričevanji ter arhivskimi viri (tudi drugod) čim bolj pristno pojasni okoliščine morjenja ter zagotovi identifikacijo žrtev po slovenskih moriščih. Vladna Komisija za vojna in povojna grobišča (morišča) naj z vso odgovornostjo in mednarodno identifikacijsko transparetnostjo odpravlja prikrite ali zamolčane nejasnosti. Pred nameravanim načrtovanim (in drugimi) pokopom žrtev pa je treba zasledovati celovit interes vseh slovenskih in žrtev drugih držav, tudi s soglasjem pristojnih organov drugih držav. Tako je nujno preiskati in ugotoviti, kje oz. v katerih jamah v Kočevskem rogu in drugod so posmrtni ostanki slovenskih domobrancev in kje s druge slovenske žrtve. Tako npr. vsakoletne sv. maše za pobite v Kočevskem rogu ob jami pod Krenom ne potekajo pred moriščem slovenskih žrtev, slovenskih domobrancev, ampak večinoma pred moriščem žrtev drugih južno slovanskih narodov.
Predvidena odločitev, da bi pokopali žrtve v kostnici v Mariboru ne vodi k celoviti ureditvi narodnega spravnega problema, ker je oddaljena od središča Slovenije in je le parcialna tehnična rešitev. Prenos v Maribor kot začasna rešitev je lahko celo le zavajanje in negativni signal, da se nekaj dogaja, kar pa v bistvu ne bo vodilo k celoviti rešitvi problemov dostojnega obeležja in pokopa žrtev in ureditvi spravnih procesov v Sloveniji. V grobnici na Teznem v Mariboru so v veliki večini pokopane žrtve hrvaške narodnosti. S pokopom ostankov žrtev iz Hude Jame na Teznem bi tudi slovenske protikomunistične žrtve postavili v kontekst hrvaške problematike. Čeprav so žrtve po smrti v prvi vrsti žrtve in jih ne moremo deliti, pa predvsem zaradi razpoznavanja različnih zgodovinskih okoliščin, v katerih so delovali in umirali tisti, ki so se bojevali proti komunizmu, zaradi iskanja resnice o preteklosti in zaradi odprte in spravne prihodnosti, ni primerno, da se slovenske žrtve obravnava in obeležuje skupaj s hrvaškimi na Teznem (ali drugod). Hrvatom, Črnogorcem, Srbom in drugim žrtvam bi Slovenija morala tudi dati možnost, da svoje žrtve pokopljejo na njim primeren način, mogoče celo, da svoje žrtve prepeljejo v grobnico na svojem ozemlju. Na vsak način pa je ob prekopavanju žrtev povsod nujno na mestu morišča postaviti ustrezno obeležje, kdo so žrtve, koliko jih je, kaj se je z žrtvami zgodilo, kdaj so bile izkopane in kje se sedaj nahajajo in na čigavo voljo ali željo so bile prekopane. Vsaj za morišče žrtev iz Hude Jame bi bil zaradi razsežnosti in načina poboja smiseln tudi pokop tam, gotovo pa je tam nujen spomenik v opomin prihodnjim rodovom z ustreznim in natančnim napisom, kdaj in kaj se je umorjenim žrtvami zgodilo in kdo jih je umoril. Tak zapis je nujen tudi v vseh primerih več kot 600-tih morišč v Sloveniji, razen, če bi svojci ali matične države žrtev zahtevale drugače.
Sicer pa razlogi govorijo tudi za celovito rešitev na Teharjah:
Svojcem pobitih in Slovencem je taborišče Teharje simbol usode komunističnih žrtev ter je lahko tako tudi simbol narodne sprave.
Teharje je bilo eno največjih komunističnih taborišč in tudi morišče nasprotnikov bivšega režima v Sloveniji. Zdaj je že nacionalni park in pomnik in ga je treba za pokop ustrezno dopolniti ter urediti v kraj vseslovenske sprave. Tu bi se lahko svojci in vsi ostali poklonili vsem žrtvam in prosili za mir.
Večina pobitih je bila iz Dolenjske in Notranjske, deloma Primorske, torej bi bilo treba žrtve pokopati bodisi v Ljubljana kot središču Slovenije in takratnem središču Ljubljanske pokrajine, kjer se je začela tudi revolucija bodisi na Teharjah kot središčnem kraju morij, v katerem bi se pietetno izrazile vse bolečine in tegobe rajnih in njihovih svojcev ter vseh žrtev bivšega režima in bi se tako tlakovala pot narodne sprave ter sistemsko obdelovala naša največja narodna bolečina.
Prof. emer. dr. Janez Juhant, predsednik društva
Društvo Združeni ob Lipi sprave, Sora, 1215 Medvode 29.8.2016
