Tukaj v Midlandu sem bil z vami 11. septembra 1994 leta. Vesel sem, da sem lahko še enkrat na tem spominskem in molitvenem kraju.
Kot že vrsto let smo tudi letos prišli na romanje v Midland, na kraj kanadskih mučencev. Tu ste, dragi rojaki, l. 1975 postavili križ v spomin slovenskih mučencev, ki se jih tu spominjate.
Moramo se spominjati. Spomin je največja hvaležnost. V Rusiji pri vsakem pogrebu, tudi če je 20° C pod ničlo, pojejo pesem Večna pamjat, kar pomeni večen spomin. Ni pogreba brez te pesmi. Večen spomin mora biti, ker je večen spomin potreben. Zakaj? Zato ker je zgodovina sveta zgodovina. To ni samo zgodovina zločincev, ubijalcev in ljudi, ki so delali slabe in hude stvari. To je najprej sveta zgodovina naših prednikov. To je zgodovina svetnikov, tudi zgodovina svetih kanadskih mučencev. Naš svetniški škof Baraga se je pri svojem misijonskem delu priporočal priprošnji kanadskih mučencev, ki so 200 let pred njim v teh krajih enako trpeli in prelili svojo kri za Kristusa.
Papež Frančišek je na pastoralnem obisku v Paragvaju julija letos dejal, da spomin, ki je utemeljen na pravičnosti, osvobaja čustva maščevanja in sovraštva, spreminja preteklost v vir navdiha za izgradnjo prihodnosti, sobivanja in harmonije ter nam pomaga, da se zavedamo tragedije in nesmiselnosti vojne. Nikoli več vojne med brati, gradimo vedno mir, je naglasil sveti oče.
Na tem kraju, kjer smo sedaj zbrani, stoji cerkev kanadskih mučencev. Katerakoli cerkev, v kateri se zbiramo, zlasti še župnijska, je naš drugi dom. Cerkve so hiše vere. V njej smo doma in tukaj hodili naši predniki za molitev, za obhajanje zakramentov in zlasti svete evharistije. Obhajanje evharistije v našem materinem jeziku nas ne le posvečuje, temveč tudi pomaga ohranjati naš jezik, vero in kulturo. Vero, ki smo jo prejeli pri krstu, moramo prav vrednotiti, ceniti, varovati, negovati in iz vere živeti. V zgodovini je bilo veliko ljudi, ki so govorili, da je vera brez pomena. To ni res. Vsa Slovenija in tudi vaša nova domovina je posuta in obdana s cerkvami. Cerkve ne zidajo in vzdržujejo neverni ljudje, ateisti, marveč verni, dobri, pobožni, velikodušni in požrtvovalni ljudje.
V vsaki cerkvi je na posebno bogat način navzoč živi Bog v Svetem Rešnjem Telesu. Tu so se naši predniki oblikovali, tu so se jim porajale nove misli, tukaj so se posvetili in dozoreli za nebeško kraljestvo.
Danes je naš spomin obrnjen v večnost. Objema vse pobite domobrance in druge pobite komunistične revolucije v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej. Spoštljivo se jih spominjamo in molimo zanje, da se med nami in njimi vedno bolj utrjuje občestvo duhovnih dobrin: hvaležen spomin, lepa beseda, molitev in daritev zanje, in zlasti ljubezen, ki nikoli ne mine. K njim se vsako leto vrača naš duh v prepričanju, da je njihova žrtev izprosila nove milosti in duhovne sadove za ves slovenski narod.
Vse pokojne izročimo Božjemu usmiljenju in Gospodarju zgodovine, naj jih sprejme v svoj objem, kjer je resnični mir, za katerega so se borili v življenju. Naj ne bo nobeno človeško življenje več poteptano in uničeno zaradi vojne.
Sami pa ostanimo v Božji prisotnosti, v Božji luči in nadaljujmo življenje, dokler bo Bog hotel in kakor bo Bog hotel. Zaupajmo v Boga, ki nas je ohranjal skozi lepe in težke čase. Zavedajmo se, da je tudi v sedanjem času Bog vedno in povsod z nami.
msgr. Metod Pirih, upokojeni koprski škof
