»Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine – to je moč vstajenja« (papež Frančišek)

Tako ob doživljanju sedanjega trenutka, kot tudi ob pogledu v našo zgodovino, lahko razberemo, da so bili dnevi, za katere veljajo Gregorčičevi verzi iz pesmi V pepelnični noči, bili pa so tudi trenutki »cvetne nedelje«, tihega pričakovanja, upanja, radosti, morda preveč človeških načrtov in nad; pa dnevi velikega petka, Kalvarije, ki je v dolgem »sobotnem molku« ostala skrita, kot da se ni zgodila, kot da so bolečina, trpljenje in smrt zadnja beseda o človeškem bivanju. A vendar, žarki velikonočnega jutra so zasijali... povsod tam, kjer je človek trpel, umiral, kjer trpi še danes, se počuti osamljenega, nepotrebnega ali v svoji družini in okolju, kjer živi, doživlja preizkušnjo križa. Pa vendarle so pričakovanja sodobnega človeka velika, morda, da bi Bog bolj očitno posegel v zgodovino in v osebno zgodbo vsakega človeka.

Mar se ni nekaj podobnega zgodilo tudi v prvem velikem tednu? Velika je razlika med dogodki na veliki petek in na velikonočno jutro. Križev pot, križanje in smrt na križu, vse to je bilo javno dogajanje pred velikimi množicami. Kristusovo vstajenje od mrtvih pa je bilo skrito, brez navzočnosti ljudi. Evangeliji poročajo le o prikazni angela in praznem grobu. Če bi ljudje načrtovali Kristusovo vstajenje od mrtvih, bi hoteli tudi na zunaj pokazati vse zmagoslavje, iz tega bi naredili velik dogodek, čimbolj očitno naj bi se videlo, kdo je vendar zmagovalec. Bog vsega tega ne potrebuje. Njegovo delovanje je skrito, a zato toliko močnejše in učinkovitejše.

Tako kot v prvem velikem tednu, tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa, prihaja na drugačen način, kot pa smo si jo po človeško predstavljali. In prav to svetlobo je potrebno odkriti, zaupati v njeno moč.

Kaj moremo danes storiti, da bomo bolj odprti za to drugačnost Božje govorice, da se bomo kljub vsemu dali osvetliti žarkom velikonočnega jutra?

Same skrivnosti velikega tedna nam odgovarjajo:

1. Jezusov nauk ne temelji na zemeljski moči, ampak na ljubezni, resnici in pravičnosti

Jezus v Jeruzalem ne pride z vojsko, tudi ne s konjenico, ampak prijezdi na osliču, ki ni bil niti njegova last. Konji, ki so v tistem času predstavljali vojaško moč, niso prisotni. Izraelov kralj ne prihaja na konju, njegova moč ni bila v prizadevanjih za zunanjo moč, tudi ne gradi na tem, da bi naredil vtis močne in popularne osebnosti. Prihaja na osliču, simbolu miru, živali, ki je popolnoma neuporabna v vojaške namene, živali, ki simbolizira revne in uboge. Njegov prihod v Jeruzalem na izposojenem osliču je najprej znamenje človeške nemoči in tudi izpolnitev preroških napovedi, toda istočasno tudi izraz izrednega zaupanja v božjo moč, ki se uresničuje v Jezusu. Njegova majhnost postane veličina. Ne poganja se za zemeljsko moč, ampak za resnico, pravičnost in ljubezen. In tako velja tudi danes. Niso revolucionarji tisti, ki delajo svet vedno bolj human, nasilje in pobijanje je slejkoprej razkrinkano v vsej svoji laži, gnilobi in pogubnosti. Jezus, ki prihaja v Jeruzalem na izposojenem osliču, je najbolj jasna kritika vsakršne oblike totalitarizma, torej takšnega ravnanja, ki gradi na moči določene skupine ljudi, obvladovanju, izključevanju in zatiranju vsake drugačnosti. Če bo vse naše delovanje imelo svoj temelj v »moči nemoči« in če nas bo prav to vodilo k Njemu, potem bo v nas več prostora za žarke velikonočnega jutra, potem naš pogled ne bo samo neko »kratkoročno dialektično prilagajanje mnenja«, ampak zares vizija, ki gledano zgolj trenutno morda ni tako mikavna in obetajoča, toda gledano malo globlje in dalje, pa pomeni imeti pred seboj cilj, za katerega je vredno nekaj žrtvovati in odpira širša obzorja bivanja, ne pa neko pritlehno razpoloženjsko odločanje, ki ne vidiniti koraka pred seboj.

2. »Moč nemoči« se kaže v odpuščanju in ne v obsojanju, ter v temeljnem spoštovanju drugačnosti in različnosti.

Kristjan se zaveda, da nima nobene moralne pravice obsojati druge. Nima pravice, da bi se imel za boljšega ne od Juda Iškarijota, ne od Pilata in ne od povprečnega jeruzalemskega človeka, ki skupaj z drugimi zahteva Jezusovo smrt. Kdor si odkrito pogleda v srce, mora reči, da mu nič človeškega ni tuje: ne Judovo izdajstvo, ne strah apostolov, ne Petrova zatajitev, ne čredništvojeruzalemskih prebivalcev, ne Pilatov cinizem in karierizem in ne prilizništvo judovskih veljakov. Če bi se človek danes z vso svojo pripravljenostjo na kompromise, z vso brezbrižnostjo za krivice, ki se dogajajo okoli njega, a jih mirno prenaša, ker noče imeti sitnosti in neprijetnosti, z vso strahopetnostjo in z vso svojo sedanjo odvisnostjo od javnega mnenja in propagande, znašel na jeruzalemskih ulicah na prvi veliki petek, kako bi ravnal? Iskrena postavitev tega vprašanja pomeni nov korak k odprtosti za odrešujoče sporočilo velikega tedna.

3. Zaupati tudi takrat in še posebej takrat, ko se zgodi, da je Bog daleč, da je morda vsega konec - o tem nas hoče poučiti molk velike sobote.

»Šel je v predpekel«, morda noben del Vere ni tako tuj sodobnemu človeku kot prav ta, ki se liturgično povezuje z veliko soboto. Toda ali ni posebej značilen za nas čas, ‘ali ne izraža na eminenten način izkušnje našega stoletja,’ kot je zapisal sedanji papež Benedikt XVI, še kot kardinal Ratzinger? Na veliki petek je naš pogled usmerjen na Križanega, velika sobota pa je dan, ko je »Bog mrtev«, dan, ki s »posebno govorico« že anticipira težko izkušnjo sodobnega človeka: ko se zdi, da je Bog odsoten, kot da je še vedno v grobu, kot da iz tega groba ne bo vstal in spregovoril človeku, kot da o njegovi eksistenci sploh ni več vredno govoriti, da je preprosto potrebno pozabiti na samo vprašanje o Bogu, ga izključiti iz človeške zavesti; ta molk napoveduje težko izkušnjo, ki jo opiše Nietzsche v znanem stavku »Bog je mrtev in mi smo ga umorili«. »Molk velike sobote« nas na svoj način spominja na dogodek iz Markovega evangelija, ki govori o viharju na morju, ko je bil Jezus na krmi in spal na blazini« (prim, Mr.4, 38), ali pa morda oni odlomek, ko se Jezus sreča z učencema na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). Razočarana učenca se pogovarjata o tem, kako so umrli vsi upi. Njuno doživljanje je nosilo neko izkušnjo »smrti Boga«, ali morda bolje, »odsotnosti Boga«. Nekdo, ki je bil poslan od Boga, je umrl. Ostaja samo še popolna praznina. Toda medtem, ko govorita o izničenju vseh njunih upov, ko sta tako zagledana v svoje razlage, sta nesposobna odkriti Boga, odkriti, da On, živo upanje, hodi z njima. Nista bila sposobna odkriti te drugačne govorice Boga. Velika sobota nas na izviren način spominja, da ne samo Božja govorica, ampak tudi njegov molk spada h krščanskemu razodetju. Ko bomo doživeli moč te drugačne govorice Boga, razodevanje Boga v Njegovem molku, bližino navidezne odsotnosti Vstalega, takrat bo v našem življenju prostor za nov žarek velikonočnega jutra.

4. Ob vsem tem je odločilnega pomena, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: »Koga iščeš?« (Jn 20, 15).

Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga.

Velikonočna skrivnost tudi nam danes postavlja vprašanje: Koga iščete? Prisluhniti temu vprašanju, ustvaritiv sebi razpoloženje, da bi nanj poskušaliodgovoriti, to je moja in tvoja Velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Če bomo to storili, potem bomo tudi mi, tako kot Marija, mogli prisluhniti glasu Njega, ki nas kliče po imenu (prim Jn 20, 16). Marija je prepoznala Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje in ji daje posebno poslanstvo.

Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni, biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je Velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja Velika noč, to je nov začetek, to je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu.

Stojimo pred težko nalogo, toda upanje nam daje Jezusova obljuba »da nas bo Duh resnice uvedel v vso resnico« (prim. Jn 16,13), torej, da bomo v moči te obdarjenosti od zgoraj na vse dogajanje, stvarnost kot tako, bogastvo različnosti, gledali v luči celote odrešenjskega dogajanja, kot je to znala storiti Božja mati Marija. V tej zavesti in veri lahko polni upanja zremo v prihodnost in si zaželimo veselo Veliko noč!