Bog presenečenj kliče vsakega človeka po imenu
Dragi bratje duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovci, dragi ministrantje, romarji, bratje in sestre.
Molitveni dan za duhovne poklice tukaj pri Mariji Pomagaj na Brezjah je priložnost in spodbuda, da za duhovne poklice vsi skupaj radi molimo, pa ne samo danes, ampak da vsak dan v našem duhovnem življenju namenimo svoje prošnje h Gospodu za vse tiste, ki so že odgovorili na božji klic, še posebej pa tiste, ki se še odločajo da bi na to pot stopili.
- Polnost veselja je pred tvojim obličjem, Ljubeči in Dobri Bog (prim. Ps 16,11)
Psalmist pravi: »Polnost veselja je pred tvojim obličjem« (Ps 16,11) in Jezus nam prinaša to polnost, saj nenehno gleda Očeta. »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki biva v človekovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Sveto pismo tudi pravi: »Ne rečem, da bi kdo videl Očeta. Samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta« (Jn 6,46). Sin ga je videl in ga gleda in tudi nas vabi v to gledanje Očeta, zdaj v veri, zastrto, »takrat pa iz obličja v obličje« (1 Kor 13,12). Predvsem Sinovo evharistično telo nam daje sposobnost in moč, da gledamo Očeta v veri. Po Sinu, v Svetem Duhu.
Človek v veri sreča Boga in mu da vso ljubezen svojega srca, svoje duše in ga ljubi z vso močjo, potem v resnici sreča svojega bližnjega. Ljubezen gleda na resnično globino biti. Dovoljuje vstopiti v odnos z njo, dovoljuje jo razumeti, videti dobro, ki drema v njej, imeti sočutje z njenimi vidnimi ali skritimi žalostmi. Človek, ki ljubi svojega bližnjega, se pusti od njega nagovoriti – na radikalen način, kakor dobri Samarijan. Približa se mu. Postane deležen človečnosti njegovih bratov, družine in znancev. Verujoči prav tu odkrije še več: odsev Boga, ki je ustvaril človeško bit, moža in ženo po svoji podobi. Kristjan se je naučil spoznati obličje drugega, posebno ubogega, globoko skrivnost Sina Človekovega. Izhajajoč iz srca, po delovanju Svetega Duha, proti obličju, kjer se vtiskuje božji klic, potuje ljubezen. In ta ljubezen se na poseben način uresničuje v naši osebni in občestveni molitvi, pred obličjem Dobrega Boga, ki nas nenehno in neskončno potrpežljivostjo išče s svojim ljubečim pogledom.
- Poklicanost k svetosti v nas ustvarja notranji mir, svobodo in bližino vsakemu človeku
Molitev ki vodi k svetosti nas nikoli ne ločuje od drugih ljudi, ampak nas z njimi združuje. Kristus objema izobčene, gobavce; je in pije z grešniki; je daritveno jagnje, ki umre na oltarju križa. Zato je celotno Božje ljudstvo sveto in duhovniško ljudstvo, ker pooseblja Kristusovo navzočnost v neurejenosti in nepopolnosti našega življenja, z vsemi slabostmi in neuspehi. Tako je James Joyce o Cerkvi zapisal: »Sem prihajajo vsi.« Svetost je tista, ki nam ponuja vizijo naše poklicanosti po zakramentu svetega krsta. V tej poklicanosti ni popolnoma nobenega elitizma ali izključevanja kogarkoli.
Naš veliki duhovnik Jezus nas objema z radostjo. Prevzeti smo od Očetovega veselja do Sina. S svojo svetostjo Bog izžareva veselje nad vsem, kar živi. Ko je Jezus jedel in pil z grešniki, to ni bila ena izmed njegovih dolžnosti. Iskreno se je veselil njihove družbe in tega, da so. Ko se je dotaknil tistih, ki so bili družbeno ožigosani, to ni bila neka neosebna gesta, ampak objem veselja. Ali ni Jezus sam čudovit zgled, da nimamo nobenega razloga za pesimizem in prestrašeno godrnjanje, in da nikogar ne izključujemo ali moralistično obtožujemo, ampak živimo iz Njegovega objema radosti in veselja! Jezus je najlepša vizija, kako naj mi danes kot kristjani pričujemo oziroma živimo besede evangelija.
Vsi kristjani, še posebej pa tisti, ki jih je Gospod poklical in obdaril z duhovnim poklicem, se torej moramo veseliti že samega življenja ljudi, prav nihče ne sme biti izključen, z vsemi njihovimi poskusi živeti in ljubiti, ne glede na to, ali so poročeni, ločeni ali samski, ali drugačnih pogledov. Svetost duhovništva je polna veselja nad človekovim življenjem. Cerkev bi morala biti skupnost, v kateri ljudje odkrivajo Božje veselje nad njimi. To je naše poslanstvo. Zaradi našega duhovništva bi morali biti goreči ljudje, goreči v našem veselju, iskreno prizadeti nad trpljenjem ljudi. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj.
Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki nas res poživlja, ki nam res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja.
- Marija je z darom pod srcem hitela k Elizabeti, hitela je na pot služenja (papež Frančišek, svetovno srečanje mladih v Riu de Jaineru, sklepna maša, 28. julij 2013)
Vsakič, ko molimo Angelovo češčenje, se spominjamo dogodka, ki je za vedno spremenil zgodovino človeštva. Ko je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati Jezusa Odrešenika, je, čeprav ni povsem razumela oznanila, zaupala Bogu in mu odgovorila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Ampak kaj je storila takoj potem? Potem, ko je prejela milost postati mati Utelešene Besede, tega daru ni zadržala zase, zapustila je svoj dom in šla hitro pomagat sorodnici Elizabeti, ki je potrebovala pomoč (prim.Lk 1,38-39). Ko je pod srcem nosila Jezusa, je izvršila dejanje ljubezni, dobrodelnosti, konkretnega služenja. In vse to je storila v naglici!
Dragi prijatelji, to je naš vzor. Ona, ki je od Boga prejela najdragocenejši dar, je odgovorila tako, da se je odpravila na pot, da bi služila in prinašala Jezusa. Prosimo Našo Gospo, da tudi nam pomaga, da bomo Kristusovo veselje prinašali v naše družine, našim znancem, prijateljem, vsakomur. Nikoli se ne bojte biti velikodušni z Jezusom«.
msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
