Dragi bratje in sestre! Še poseben pozdrav velja danes vam drage županje in župani, nosilci javnih in odgovornih služb v naših občinah in skupnostih!
Dan po praznovanju Gospodovega prihoda med nas ljudi, s katerim se začenja novo obdobje v zgodovini človeškega rodu, saj celo po tem dogodku štejemo naš čas in štejemo leta po Kristusu, se danes spominjamo začetkov Cerkve, te vidne Gospodove ustanove med nami, ki ji je Kristus naložil nalogo, da skozi vse čase nadaljuje njegovo odrešenjsko delo.
Poleg apostolov je v prvi Cerkvi ena najvidnejših oseb gotovo sv. Štefan, eden izmed sedmih diakonov, ki so imeli na skrbi materialno pomoč vsem potrebnim, prav tako pa so sodelovali z apostoli pri oznanjevanju evangelija. Z drugo besedo, skupaj z apostoli so bili priče Gospodovega vstajenja.
Sv. Štefan je v Božji besedi predstavljen, kot tip kristjana, ki ga je Kristus želel poslati v ta svet, v vsa dogajanja tega sveta. Naredil ga je za svojega učenca in pričevalca tako na osebni, kot na družbeni ravni.
Za nas Slovence je praznik sv. Štefana vzporedno postal tudi praznik naše samostojnosti in enotnosti.
In danes smo tukaj zbrani zato, ker se želimo z iskrenim srcem kot kristjani zahvaliti, da se je na plebiscitu, pred 25. leti, 26. decembra 1990, kar 93,2% Slovencev odločilo za samostojno in neodvisno državo, s čimer se je začela naša samostojna pot.
To je bil za naš narod zares zgodovinski trenutek, lahko bi rekli, skoraj čudež, da smo prebivalci naše domovine bili sposobni takšne enotnosti, ki je prej v zgodovini nismo zmogli. Današnji praznik je tako spomin na res velik dan. Kot kristjani doživljamo samostojnost našega naroda, kot dar Boga, zavedamo se namreč, da je prišel po delovanju ljudi in z Božjo pomočjo.
Če danes presojamo po sadovih, lahko potrdimo, da je bilo to delo Božje previdnosti, za katerega se ne smemo nehati zahvaljevati, kajti drugače se nam lahko zgodi, da bomo pozabili na ta skupen trenutek milosti. Še posebej smo lahko hvaležni, da smo prišli do samostojnosti skoraj na miren način, brez večjega prelivanja krvi.
Danes smo se zbrali k sveti maši, ker se zavedamo, da dar samostojnosti in enotnosti ni enkrat za vselej pridobljen, ampak je naša nenehna naloga, naloga za vse naše življenje, naloga, ki je nihče ne more opraviti namesto nas, naloga, ki jo moramo uresničevati vsak dan znova in sproti. Vsak dan smo povabljeni, da delamo za samostojnost, jo hvaležno ohranjamo, razvijamo in da poglabljamo tudi edinost v mišljenju, ki mora imeti za osnovo poštenje ter takšno naše delovanje, da bo v dobro vsem prebivalcem naše domovine.
Danes se veliko govori, da se moramo v naši družbi vrniti k nekaterim temeljnim vrednotam, ki smo jih zanemarili porini na stran in smo se zato znašli v položaju, da so mnogi med nami mnenja, da nismo dovolj zreli in sposobni živeti sami odgovorno živeti v naši skupni samostojni državi.
Da bi do takšnih mnenj ne prihajalo več, se je potrebno najprej ozreti za vrednoto RESNICE. Resnico zamegljuje neresnica, laž, ali preračunljivo zahrbtno delovanje posameznikov ali skupin. Neresnica prinaša na plan zmedo in zato nemir v naše osebno in javno življenje. Zatekanje k neresnici med nami poglablja neenakost, saj se eni skušajo na krivičen in nepošten način povzdigovati nad druge. Za resnico se je potrebno boriti, laž in neresnico izkoreninjati, zato je še kako prav, da danes molimo za vse, ki ste in so odgovorni v naši domovini za skupno dobro, da bi bili vsi iskreno iskali resnico.
Naslednja vrednota, na katero želim danes pokazati je delo. Slovenci smo do nedavnega veljali za pridne in marljive. Toda prišlo je obdobje, ko so si mnogi na hitro nabrali imetje. Vendar pa to ni bilo pridobljeno z lastnim delom, s pridnostjo, poštenostjo, ampak s posojili in različnimi mahinacijami. Takšno lahkomiselno in kratkovidno delovanje je povzročilo gospodarsko in škodo, ne le posameznikom temveč celotni družbi.
Še ob eni vrednoti se zaustavimo danes, to je enotnost in edinost. Brez enotnosti v narodu in v lokalnih skupnostih, ni pravega napredka. Kjer so ljudje med seboj razdeljeni ali celo skregani, tam ne more biti pravega napredka, tudi ne sreče, ki je v medsebojnem razumevanju in doseganju skupnih ciljev. Če želimo resnični napredek, bomo morali premostiti stvari, ki nas delijo. K temu morda lahko pripomore tudi reševanje gospodarske krize, ki nas že kar predolgo spremlja. Če želimo graditi skupno prihodnost, potem je bistveno vprašanje, ali bomo znali in bomo pripravljeni, kot narod ali na ravni krajev in občin v pomembnih stvareh stopiti skupaj, si zastaviti jasne cilje, ter se skupaj odpraviti po poti do teh ciljev. Za uresničevanje ciljev so potrebne kdaj tudi odpovedi in žrtve, vendar, če gre za skupno boljšo prihodnost, če so cilji jasni in če bomo verjeli, da jih lahko skupaj dosežemo, potem sem prepričan, da bomo skupaj našli tudi pot do teh želenih ciljev in nam nobena ovira ne bo pretežka.
Ko želimo kot posamezniki in kot narod napredovati, ko zremo našo prihodnost in iščemo poti, je še kako prav, da imamo pred seboj življenjski lik diakona sv. Štefana. Bil je pokončen, vztrajen in odločen mož, pričevalec tudi za ceno življenja, ki se pred nikomer ni bal izreči jasne besede, ko je šlo za pravico in resnico. Pred zborom judovskih oblastnikov je spregovoril odkrito in pogumno: Možje, saj ste bratje, kaj delate krivico drug drugemu? Odločno se je zavzemal za enakopravnost in enakovrednost med ljudmi. Branil je svoje dostojanstvo in s tem dostojanstvo vsakogar.
Zato se mu na praznik naše samostojnosti in enotnosti priporočimo. Naj bo sv. Štefan naš priprošnjih, da bi Bog tudi nam, danes, v današnjem času v obilni meri nakloni darove Svetega Duha, da bi bili močni in pokončni, razumevajoči za težave, vendar hkrati odločni na poti dobrega. Prosimo ga danes na njegov praznik, naj nas blagoslavlja in podpira v naših prizadevanjih in naj varuje našo domovino! Amen.
msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit
