Dragi bratje in sestre!

Hvaležen sem Božji previdnosti, da sem znova lahko prišel v vašo domovino, »v to deželo, posejano z neštetimi zvoniki, cerkvami in kapelicami, ki pričajo o globokih krščanskih koreninah vašega ljudstva,«[1] kot je rekel papež Janez Pavel II. med svojim zgodovinskim obiskom leta 1996, prvim obiskom katerega Petrovega naslednika v tej deželi. Temu evharističnemu slavju predsedujem z vami in za vas v imenu papeža Frančiška, ki me je prosil, naj vam posredujem njegov blagoslov, da bi se krščansko življenje v Sloveniji razvijalo in prinašalo sadove.

Danes obhajamo praznik sv. Nazarija, prvega škofa v Kopru in zavetnika mesta. Njegovo češčenje je bilo vedno živo in njegove relikvije se hranijo nekaj metrov od nas. On predstavlja začetnika krščanskih rodov, ki so si sledili v teku stoletij v tej starodavni škofiji. Sv. Nazarij ostaja oporna točka našega zaupanja in upanje, ki navdihuje vsakega od nas, tudi v sedanji menjavi obdobij. Zanj smo bratje in sestre, čeprav zelo različni od njegovih sodobnikov. Tako danes, kot nekoč namreč nas druži isti krst, neizbrisno znamenje, s katerim je Sveta Trojica pridobila zase naš obstoj in nas je pridružila svojemu življenju in poslanstvu: izžarevati v naši družini, v našem mestu in v svetu svetost in lepoto, ki izhajata iz Gospoda Jezusa križanega in vstalega.

Jezus, glej tudi na nas z istim pogledom, o katerem smo pravkar slišali v evangeliju: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Mi smo ta množica ljudi, ki so blizu drug drugemu, a se včasih ne poznajo; izgubljeni, pa čeprav potopljeni v okolje tisočih informacij; raztreseni spričo neštevilnih in prepričljivih skušnjav, »lutke trenutnih nagnjenj«[2]. Jezus je dobri pastir, ki ga zanimajo množice, ki je sočuten z njimi in skrbi zanje. Papež Frančišek je v buli o razglasitvi izrednega svetega leta usmiljenja zatrdil: »Jezusa v vseh teh okoliščinah ni priganjalo k delovanju nič drugega kot usmiljenje, s katerim je bral v dušah svojih sogovornikov in odgovarjal na njihove najbolj resnične potrebe«[3]. Tudi danes Gospod Jezus vidi družbo, ki je raztrgana in nezmožna bratskega življenja, vidi človeštvo, ki je jetnik neizmernega trpljenja in oropano luči evangelija – in se ga usmili, je ganjen in notranje udeležen v splošnem neudobju. Njegovo udejstvovanje se ne ustavi pri golem čustvu. Jezus dejavno posreduje ter z besedo in mnogimi ozdravljajočimi dejanji začenja delo ozdravljenja in ponovne vzpostavitve izvirnega človekovega dostojanstva. Toda Gospod Jezus noče delati sam. V to vplete tudi učence, jih združuje s seboj v svojem služenju kot oznanjevalec Božjega kraljestva in v svojem delu za osvoboditev ljudi od vsake oblike zla. On hoče, da bi njegov pogled postal naš, pogled vsakega krščenega. Postali smo namreč njegova posebna lastnina izmed vseh narodov, kraljestvo duhovnikov in svet narod (prim. 2Mz 19,5-6). Nihče se ne sme izmikati!

Poslanstvo prvih učencev in Cerkve vseh časov, ki nadaljuje poslanstvo Gospoda Jezusa, ima svoj izvor in svojo stalno motivacijo v »sočutju«, v zastonjski ljubezni, ki nas žene, da lajšamo revščino bližnjega. Gospod Jezus nas uči, da nobeno služenje pri evangelizaciji in razvoju človeštva ni mogoče, ne da bi ga motiviralo in spremljalo usmiljenje. Papež Frančišek nas spominja: »Nosilna preklada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme pogrešati usmiljenja. Verodostojnost Cerkve hodi po poti usmiljene in sočutne ljubezni. Cerkev ''živi v neizčrpnem hrepenenju, da bi ponudila usmiljenje''«[4].

Vsi krščeni se morajo počutiti vpete v to poslanstvo: škofi, duhovniki, redovniki in redovnice, laiki. Vsi krščeni, vsak v svoji vlogi in dopolnjujočem načinu, so poklicani k delu v Gospodovem vinogradu in h gradnji Cerkve. S svetim življenjem morajo kristjani postati drugim luč na stezah sveta.

Dragi bratje in sestre, vaš narod, hvaležen za dar vere, je podaril vesoljni Cerkvi številne evangelizatorje, ki so se srečali z Jezusovim usmiljenim pogledom, ki so postali njegov odsev in ki so ga hoteli deliti z drugimi. Med njimi so škof Friderik Baraga, misijonar med ameriškimi Indijanci, pater Ignacij Knoblehar v Afriki, sestra Ksaverija Pirc in zdravnik Janez Janež, ki predstavljajo nekatere od znamenj živosti in rodovitnosti naše Cerkve.

Zahvaljujoč pogumnim pastirjem in zavzetim laikom je vaša Cerkev odigrala zelo pomembno vlogo – tudi s civilnega vidika – pri ohranjanju vaše slovenske istovetnosti in pospeševanju najglobljih vzgibov naroda. Eno od vidnih znamenj prerojenja Cerkve po obdobju komunističnega režima je med drugim bila ustanovitev Slovenske škofovske konference pred tridesetimi leti. Preko nje škofi skupaj opravljajo nekatere pastoralne naloge v korist vernikov in tako učinkoviteje pospešujejo dobro, ki ga Cerkev nudi ljudem.

Kljub temu je Cerkev vedno romarica na zemlji in evangelij nikoli ni oznanjen enkrat za vedno. Prihajajo novi rodovi, ki čakajo, da bi se srečali z Jezusovim pogledom. Novi dogodki in nove izkušnje vsak dan pričajo o tem, da so podarjene od Očeta, da bi bile posvečene. Papež Frančišek nas takole spodbuja k evangelizaciji: »Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. Če nismo slepi, začenjamo dojemati, da se ta Jezusov pogled razširja in usmerja poln ljubezni in notranjega žara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo odkrijemo, da nas hoče vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj približal svojemu ljubljenemu ljudstvu«[5]. Vedno smo učenci - misijonarji, vsak izmed nas v svoji vlogi: »Tvoje srce ve, da življenje brez njega ni isto. Kar si odkril, posreduj drugim. Naša nepopolnost ne sme biti opravičilo. Nasprotno, naloga je stalni opomin, da se ne vdajamo povprečnosti, ampak da rastemo naprej«[6].

Ne izgubimo poguma, če ni vse šlo in če ne gre vse tako, kot smo pričakovali! V preizkušnjah in tudi v razočaranjih z vero gledamo v Gospoda Jezusa križanega in vstalega, krepimo naše molitve, ponižno prosimo odpuščanja in si prizadevamo za bolj povezano občestvo z njim. Občestvo učencev je že samo po sebi učinkovito oznanjevanje.

Vse vas, dragi bratje in sestre, izročam varstvu in priprošnji Device Marije, matere in kraljice Slovenije ter pomočnice kristjanov, in vašega svetega zavetnika Nazarija. Amen.