Sveti oče poziva, naj se danes, ko mineva 75. obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau zaustavimo v tihi molitvi in rečemo: »Nikoli več!«
Danes, 27. januarja 2020, poteka mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta in 75. obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Papež Frančišek je med včerajšnjim opoldanskim nagovorom povabil, naj se danes vsi zaustavimo v trenutku tišine in zbranosti ter v svojem srcu rečemo »Nikoli več!« »Pred to strašno tragedijo, pred to grozovitostjo, ni dopustna brezbrižnost, spomin pa je dolžnost,« je zatrdil sveti oče, ki je Auschwitz in Birkenau obiskal 29. julija 2016.
Papež v Auschwitzu
Papežev obisk taborišča smrti Auschwitz leta 2016 je potekal v tišini in molitvi. Frančišek se je zaustavil pred t. i. zidom smrti ob baraki št. 11., kjer so nacisti izvrševali usmrtitve s streljanjem. Zid je bil jeseni 1943 sicer porušen, a tri leta kasneje, ko se je porodila zamisel o muzeju, ponovno rekonstruiran. Papež je vstopil tudi v t. i. celico lakote oz. celico mučeništva sv. Maksimilijana Kolbeja, kjer je kar nekaj časa ostal v tihi molitvi.
Iz Auschwitza je papež Frančišek odšel še v tri kilometre oddaljeni Birkenau, kjer se je zaustavil pred spomenikom žrtvam narodov. Postavljen je bil leta 1967. Ima podobo ploščadi na več nivojih. Oblika posameznih elementov spominja na sarkofage in nagrobne plošče, medtem ko element na najvišjem nivoju simbolizira kamin krematorija.
Pozneje, med splošno avdienco, 3. avgusta 2016, je papež Frančišek svoje vtise izrazil z besedami: »V tisti tišini sem poslušal, čutil sem prisotnost vseh duš, ki so šle tam mimo; čutil sem sočutje, Božje usmiljenje, ki so ga nekatere svete duše znale prinesti tudi v tisto brezno. V tisti veliki tišini sem molil za vse žrtve nasilja in vojne. In tam, na tistem kraju, sem bolj kot kadarkoli doumel vrednost spomina, ne le kot spominjanja preteklih dogodkov, temveč kot opozorila in odgovornosti za danes in za jutri, da seme sovraštva in nasilja ne bi pognalo korenine v brazdah zgodovine.« V tem spominu vojn in mnogih ran, mnogih doživetih bolečin, so tudi številni današnji moški in ženske, ki trpijo zaradi vojne. To so naši bratje in naše sestre. »Gledajoč krutost v tistem koncentracijskem taborišču sem takoj pomislil na današnje okrutnosti, ki so podobne: niso skoncentrirane kakor na tistem kraju, ampak so povsod po svetu; tem svetu, ki je bolan zaradi okrutnosti, bolečine, vojne, sovraštva, žalosti. Zato vas vedno prosim za molitev: naj nam Gospod podari mir!«
