Preteklega 8. oktobra je minilo 70 let, kar je nacistična policija v Padovi aretirala minorita p. Placida Corteseja. Doma je bil s Cresa, imel je 37 let, ob duhovniškem delu, ki ga je opravljal v baziliki sv. Antona in kot zelo uspešen urednik mesečnika Messaggero di S. Antonio, se je v letih druge svetovne vojne velikodušno posvetil pomoči preganjanim: slovenskim in hrvaškim internirancem v Chiesanuovi in drugih fašističnih koncentracijskih taboriščih, po zlomu Italije rešencem iz taborišč in pobeglim zavezniškim vojnim ujetnikom, nasprotnikom trinoštva, Judom, ki so jih lovili nacisti.
Patra so odpeljali v Trst in zaprli v "bunker" gestapa, torej v kletne celice sedeža gestapa na Trgu Oberdan, od koder so ga vodili v zgornja nadstropja na zaslišanja. Ker ni izdal nobenega sodelavca, so ga mučili do smrti, njegovo truplo pa je verjetno zgorelo v krematoriju tržaškega nacističnega taborišča v nekdanji rižarni.
Pred leti je civilno sodišče določilo kot domnevni dan njegove smrti 15. november 1944.
Ravno 15. novembra bo večja spominska slovesnost v Padovi, o kateri bomo še poročali.
Po letih pozabe je danes Cortesejev lik živ med pripadniki vseh treh narodov, med katerimi je deloval. Cerkev je leta 2002 začela postopek, da bi zglednega redovnika razglasila za blaženega zaradi mučeništva iz ljubezni do bližnjega.
Še pred 70-letnico smrti se bodo sobrata v sredo, 29. oktobra, spomnili slovenski in hrvaški minoriti. Iz Pirana, kjer bodo imeli tiste dni svoje srečanje, se bodo pomaknili v Trst in obiskali kraje njegovega mučeništva. Med njimi bodo generalni asistent minoritov za Srednjo Evropo p. Miljenko Hontić, slovenski provincialni minister p. Milan Kos, nekdanji hrvaški provincial in pisec dveh knjig o p. Corteseju p. Ljudevit Maračić in drugi. Pridružili se jim bodo tudi italijanski patri iz tržaškega samostana v Ul. Giulia.
Ob 16.30 bodo skupno obiskali Rižarno in se v slovenščini, hrvaščini in italijanščini v molitvi spomnili p. Corteseja. Na to molitveno srečanje so vabljeni vsi, ki jim je pri srcu lik p. Corteseja.
Ivo Jevnikar
