Danes, 4. aprila 2109, mineva 100 let, odkar se je z zemlje preselil v stanje večne blaženosti fatimski pastirček sv. Frančišek Marto. Da bo prišel v nebesa, mu je nebeška Gospa, skupaj z Lucijo in Jacinto, napovedala že pri prvem obisku 13. maja 1917. V nadaljevanju predstavljamo nekaj podatkov o njegovem življenju, avtorja p. dr. Antona Nadraha OCist. Več je v knjižici Dve sveči na svetilniku.
I. Mali Frančišek, velik svetnik, naš učitelj
A. FRANČIŠKOVA DELEŽNOST BOŽJE LJUBEZNI
1. Vsak svetnik je sad Božje ljubezni.
Vsak svetnik, tudi fatimski pastirček sv. Frančišek, je sad Božje ljubezni. Bog, ki je ljubezen, je njegov začetnik in dovršitelj. Svetnikova ljubezen je deležnost Božje ljubezni. Svetnik v vseh stvareh vidi na delu neizmerno Božjo ljubezen. Vsaka cvetlica, vsaka ptica, celo vsaka bolečina je zanj dokaz Božje ljubezni.
Ljubezen je največja od treh Božjih kreposti, ki jih prejmemo pri svetem krstu: vera, upanje in ljubezen. Je kraljica vseh kreposti. Brez nje ni nobene kreposti.
Božja ljubezen do malega Frančiška se je kazala tudi v tem, da je imel dobre starše, brate in sestre. Ena od teh, Jacinta, je bila skupaj z njim leta 2000 razglašena za blaženo, leta 2010 pa za svetnico. Imel je čudovito sestrično Lucijo, ki je na poti, da jo Cerkev razglasi najprej za blaženo, nato za svetnico.
Vsi trije so doživljali izredno nezasluženo Božjo ljubezen v trikratnih prikazanjih angela in nato v šestkratnih prikazanjih nebeške Gospe, Matere Marije. Poleg tega so tudi sicer globoko doživljali Božjo navzočnost, čeprav jim trpljenje ni bilo prizaneseno.
Vsak svetnik je Božji dar Cerkvi in vsem njenim članom, tebi in meni. Vsak svetnik je človek za vse čase, tudi za naš čas. Tako tudi Frančišek. Še posebej za naš čas. Letos praznujemo stoletnico njegovega rojstva za nebesa. To bo 4. aprila 2019. Pred sto leti je na svojem domu umrl za špansko gripo, kateri se je pridružila pljučnica. Čeprav ni dopolnil niti enajst let, je v teh letih dopolnil mnogo let. Mali Frančišek iz takrat malo znane Fatime je postal velik svetnik in je skupaj s sveto Jacinto in Božjo služabnico Lucijo ponesel ime Fatime po vsem svetu.
2. Globoko je doživljal Božjo navzočnost.
Pastirčki so pri prikazovanjih poleg angelove in Marijine navzočnosti globoko doživljali tudi Božjo navzočnost. To velja še posebej za Frančiška. Pri tretjem prikazanju angela so pastirčki navzočnost nadnaravnega še veliko bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:
»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«
Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba ovce odgnati domov. Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem mističnem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:
»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«
'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Lucija v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'
»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«
Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestrico in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'
Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnala na Boga.
3. Hotel je videti Gospoda.
Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:
»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«
Mislil je na Marijino prikazanje v maju in juniju ter na luč, ki je izhajala iz Marijinih rok. V tej luči so otroci globoko doživeli Gospodovo navzočnost, zlasti Frančišek.
Papež sv. Janez Pavel II. je 13. maja leta 2000 v Fatimi – ko je Frančiška in Jacinto razglasil za blažena – v pridigi omenil prav to Frančiškovo doživetje in ga primerjal z Mojzesovim, ko se je ta srečal z Bogom v gorečem grmu:
»'Mi smo goreli v tisti luči in nismo zgoreli. Kakšen je Bog? Tega ni mogoče povedati! Tega res ni mogoče nikdar spraviti v besede, nikdar izraziti!To je ogenj, ki ne zgori.' Enak občutek je imel Mojzes, ko je videl Boga v gorečem grmu. Takrat je Bog govoril z njim in mu povedal, da je zaskrbljen zaradi suženjstva njegovega ljudstva. In odločil se je, da ga osvobodi z Mojzesovo pomočjo. Tisti, ki sprejemajo to navzočnost, postanejo prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega.«
Tudi mi smo poklicani, da postanemo »prebivališče in posledično goreči grm Najvišjega«.
Frančišek je večkrat vprašal Lucijo:
»Je še veliko dni do trinajstega [oktobra]? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«
Po kratkem premisleku je rekel:
»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi [z različnimi vprašanji nadležnimi obiskovalci], da naredim žrtev.«
Po zadnjem Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 in po sončnem čudežu ter videnju Gospoda na nebu je rekel:
»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi. Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«
Iz teh Frančiškovih besed lahko sklepamo, da je pri prvem in drugem Marijinem prikazanju šlo pri njem za izredno mistično doživetje Gospodove navzočnosti, ki je niti ni mogel izraziti z besedami. Tako si je predstavljal nebesa, kjer bomo Boga »gledali takega, kakršen je« (1 Jn 3,2).
B. FRANČIŠKOVA LJUBEZEN DO BOGA IN VSEGA BOŽJEGA
1. Ljubil je skritega Jezusa.
Lucija je v četrtem Spominu opisala nekaj značilnih dogodkov, ki dobro razodevajo, kakšen je bil Frančišek. Ko je iz Aljustrela [alžustréĺa], svojega rojstnega kraja in doma, šel z Lucijo v Fatimo v šolo, ji je včasih med potjo rekel:
»Glej, ti pojdi v šolo, jaz pa ostanem tukaj v cerkvi pri skritem Jezusu. Ne splača se več, da bi se učil brati, saj grem kmalu v nebesa. Ko se boš vračala iz šole, me pokliči.«
Dve misli nas navdajata ob tem Frančiškovem dejanju. Najprej ga občudujemo, da je lahko tako dolgo vztrajal v cerkvi pri »skritem Jezusu«. Poleg tega pa se nam zdi to dejanje nenavadno in napačno. Vendar je treba vedeti, da takrat obiskovanje šole ni bilo obvezno, kakor je danes.
Prav tam Lucija poroča: »Ko sem nekega dne odhajala od doma, sem srečala svojo sestro Terezijo, ki se je pred kratkim poročila v Lombo. Prišla je na prošnjo neke žene iz sosednje vasi, ki so ji zaprli sina. Ne spomnim se, kakšnega hudodelstva so ga obtožili. Če ne bo dokazal svoje nedolžnosti, bo izgnan ali vsaj obsojen na veliko let zapora. V imenu uboge žene, ki ji je hotela pomagati, me je sestra goreče prosila, naj dosežem to milost od naše Gospe.
Ko sem prejela naročilo, sem odšla v šolo in po poti sem svojima bratrancema povedala, kaj se je zgodilo. Ko smo prišli v Fatimo, mi Frančišek reče:
'Glej, medtem ko greš v šolo, bom jaz ostal pri skritem Jezusu in ga bom prosil za to milost.'
Po vrnitvi iz šole sem ga šla poklicat in ga vprašala:
'Si prosil našega Gospoda za tisto milost?'
'Sem. Povej svoji sestri Tereziji, da se fant čez nekaj dni vrne domov.'
In res je bil ubogi fant čez nekaj dni že doma in trinajstega se je z vso družino prišel zahvalit naši Gospe za prejeto milost.«
Nekega dne je Frančišek hodil zelo počasi. Lucija ga je vprašala:
»Kaj ti je? Videti je, kot da ne moreš hoditi.«
»Zelo me boli glava in zdi se mi, da bom padel.«
»Pa ne hodi, ostani doma.«
»Ne morem ostati doma! Raje bom v cerkvi pri skritem Jezusu, medtem ko boš ti v šoli.«
Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:
“Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.”
Kakšna vera in kakšna ljubezen se razodevata v teh besedah malega fantiča!
Lucija je nekoč prišla do Martove hiše v družbi šolarjev obiskat bolnega Frančiška in Jacinto. Frančišek jo je opozoril:
»Ne hodi z njimi, lahko bi se naučila grešiti. Po šoli obišči skritega Jezusa in potem pridi sama nazaj.«
Frančišek je Luciji »pripovedoval o skupini, ki ga je v bolezni obiskala. 'Bila je tudi neka žena iz Alqueidãa, ki je hotela, da molimo za ozdravljenje nekega bolnika in spreobrnjenje nekega grešnika. Za to žensko bom molil jaz, vidve pa molita za druge, ki jih je zelo veliko.'
Ta ženska se je vrnila kmalu po Frančiškovi smrti. Prosila me je, naj ji pokažem, kje je njegov grob, ker se je hotela zahvaliti za obe milosti, za kateri je takrat prosila.«
2. Živel je samo za Boga.
Frančišek je zelo ljubil Jezusa in se trudil, da bi spolnjeval njegovo voljo. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri četrtem Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:
»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«
Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.
Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.
O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.
Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Z veseljem je sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Pokazal jima je rožni venec. Lucija ga je včasih vprašala:
»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«
'Ker rajši molim sam.'
3. Ljubil je vsakega človeka.
Rad je pomagal pomoči potrebnim. Neka starka, ki so ji rekli teta Maria Carreira [márja karéjra], je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in segnal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.
Lucija je o Frančišku zapisala tudi tale dogodek:
»Nekega dne je v Frančiškovo sobo vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha [káza vélja], imenovala se je Marijana. Bilaje zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril:
‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’
Ne spomnim se več natančno, po koliko dneh je šel v nebesa, spomnim pa se, da je popoldne na dan Frančiškove smrti sin tiste ženske očeta slednjič prosil za odpuščanje. Ko ga je sin prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«
4. Ljubil je Božjo naravo.
Frančišek je bil vesel in živahen pastirček, ki ni poznal zadrege. Rad je imel naravo in ga je očaral zlasti sončni vzhod in zahod. Bil je pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikoli ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo njegov oče.
Ob svetilki našega Gospoda
V četrtem SpominuLucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama hodil igrat na dvorišče. Sonce so imenovali »svetilka našega Gospoda«, luno »svetilka naše Gospe«, zvezde pa »svetilke angelov«. Zvečer so čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Vsi trije so jih navdušeno šteli. Vendar Frančiška ni nič tako očaralo kakor lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami angelov, če že gorijo.
»Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,« je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi oči, kot je večkrat rekla.
Ljubitelj ptic
Frančišek je imel zelo rad ptice in ni dovolil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.
Govoril jim je:
»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«
Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.
Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:
»Pazi nase! Ne daj se več ujeti!«
Za premislek ob koncu: Srečali smo se s Frančiškovo svetostjo v navadnih življenjskih razmerah. Kot pastirček se je mnogo bolj kot njegovi vrstniki odlikoval v veri, upanju in ljubezni do Boga, do vsakega človeka in do Božje narave. Živel je krepostno na junaški način, seveda ob izdatni podpori Božje milosti. Lahko je naš zgled in priprošnjik pri Bogu in Materi Mariji.
Temeljno vprašanje kot izhodišče za globlje razmišljanje:
Bistvo in zadnji smisel življenja po fatimskem sporočilu je dvojen:
1) reševanje človeštva za večno srečno življenje pri Bogu;
2) reševanje človeštva za življenje na zemlji v miru, spoštovanju, ljubezni in edinosti;
3) ali lahko to postane zame izziv, smisel mojega življenja? Čudovito poslanstvo!
p. dr. Anton Nadrah OCist
