Pred nami je praznik vseh svetih, ki nas znova postavlja pred temeljna vprašanja smrti in življenja. Papež sv. Janez Pavel II. je že pred desetletji svaril pred nevarnostjo kulture omalovaževanja človekovega življenja, ki jo je poimenoval »kultura smrti«. Žal se ta kultura vedno bolj razrašča tudi v naši domovini in ob prazniku vseh svetih, ki nam govori o zmagi življenja nad smrtjo, želimo na to še posebej opozoriti.
I.
V dneh, ko dobiva širjenje virusa covid-19 nove razsežnosti in se je treba na vseh ravneh družbe soočiti z izjemno zahtevnim in težkim stanjem, v Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci podpiramo vse, ki se na različnih ravneh trudijo z nadčloveškimi napori, da rešijo zdravje in življenje sodržavljanov in sodržavljank. Zlasti mislimo na zdravstvene delavce, civilno zaščito, gasilce, policiste, inšpektorje, številne uradnike in vlado. Deležni so naše globoke hvaležnosti in spoštovanja. Hkrati pa zaskrbljeno opažamo, da del slovenske opozicijske politike veliko več truda in naporov vlaga v to, kako bi se znova dokopala do oblasti, kakor da bi sodelovala pri reševanju zdravja in življenja državljanov. To je v takšnih razmerah sprevržena politična praksa, ker v ospredje ne postavlja človeka in skupnega dobrega, temveč interese določenih skupin. V teh dneh državljani upravičeno pričakujemo nasprotno držo: da bodo voditelji držali skupaj v bistvenem ter da bodo kljub različnim pogledom in interesom jasno izražali enotnost in solidarnost v skrbi za ohranitev čim več človeških življenj. Zavzemanje za skupno dobro je vrhovna zapoved in norma vsake odgovorne politike in državljanske drže.
II.
Podobno zaskrbljenost povzroča popustljiv ali celo podpihovalski odnos do tako imenovanih »petkovih protestov«, na katerih sicer vse manjše število udeležencev nemoteno krši veljavne predpise in nasprotuje pozivom medicinske stroke k nujno potrebnim zaščitnim ukrepom in omejevanju stikov. Protestniki s tem razkrivajo svojo odsotnost sočutja do oseb, ki trenutno zaradi epidemije trpijo pravi križev pot: zdravstveno osebje, okuženi bolniki, njihovi svojci, mnogi žalujoči itd. Vsem tem je neodgovorno vedenje v posmeh. Sicer pa bi protesti hitro postali zanemarljivi, če jim potuhe ne bi dajala prevladujoča javna glasila z RTV Slovenija na čelu. Ta iz javne, se pravi vključujoče in nepristranske, ustanove postaja vse bolj ideološka in izključujoča do dela prebivalstva. Svojo pristranskost je pokazala tudi, ko v nasprotju s svojo očitno naklonjenostjo do »petkovih protestov« ni bila sposobna opaziti množičnega Pohoda za življenje, ampak ga je namerno ignorirala. Skrbno pa ustvarja politično manipulativni lažni vtis, da »petkovi protesti« izražajo voljo velikega števila državljank in državljanov Slovenije. Tudi v tem primeru gre za moralno nesprejemljiv in manipulativni odnos do človeškega življenja: z ene strani podpora tistim, ki omalovažujoče podcenjujejo nevarnost za zdravje in življenje, z druge strani pa ignoriranje in zamolčevanje tistih, ki branijo človeško življenja od spočetja naprej.
III.
Zaskrbljenost povzroča tudi neodzivnost javnega mnenja ob pojavih ščuvanja k nasilju in celo poboju političnih nasprotnikov. To tolerirajo tudi tisti, ki so prvi poklicani, da ščitijo Slovenijo kot pravno državo, kjer je spoštovanje človekovih pravic vrhovni zakon. S sklicevanjem na sicer dragoceno in za demokracijo nujno potrebno svobodo izražanja vseh in ne samo nekaterih pa ni mogoče tolerirati neodgovornega pozivanja k smrti in ubojem. Ubije se samo človeka in umre samo človek. Kdor uporablja te besede za odklanjanje ljudi drugačnega političnega prepričanja, posredno poziva k umoru ljudi, ki ga zastopajo. Zato bi bilo treba dati jasno politično in kazenskopravno znamenje, da je v svobodoljubni in politično pluralistični državi absolutno nesprejemljivo neodgovorno ščuvanje k likvidaciji legitimnih političnih smeri. Od tod je do nasilja in političnega terorizma samo korak. V Sloveniji kot demokratični, pravni in socialni državi ni nobenega stvarnega povoda za nasilje in vsako pozivanje nanj bi moralo biti deležno ustrezne obravnave preiskovalnih in pravosodnih organov.
IV.
»Kulturo smrti« – kakor omalovaževanje človeškega življenja imenuje sv. Janez Pavel II. – na poseben način izraža tudi odnos dela naše politike do dostojnega pokopa žrtev iz grobišč medvojnih in povojnih množičnih pobojev, ki so jih zagrešili komunistični revolucionarji. Ob prazniku vseh svetih, ko obiskujemo – letos vsaj v duhu – grobove svojih najdražjih, smo še bolj pozorni na to nerešeno vprašanje. Odkrivanje in urejevanje grobov zamolčanih žrtev revolucijskega nasilja se po polževo pomika naprej. Ob tem so malomarnost, zavlačevanje, zamolčevanje in odkrit prezir do pobitih ljudi, med katerimi so tudi naši rojaki in katerih glavna krivda je bila, da so bili na politično »nasprotni strani«, še posebej nedopustni. A vendar prevladujejo v velikem delu slovenske politične elite in javnih glasil, ki jih slednja nadzira. Vzorčen primer prezira do nedolžnih romskih žrtev daje župan slovenske prestolnice, ko z neprepričljivimi izgovori ne dovoli, da bi bile dostojno pokopane na pokopališču glavnega mesta. Hkrati pa je ista politična in ideološka nomenklatura polna besed o varstvu človekovih pravic in boju za malega človeka.
V prihajajočih dneh se bomo naših rajnih spominjali na poseben način, saj se ne bomo mogli udeležiti skupinskih verskih obredov zanje. Kljub temu pa se rajnih ne bomo nič manj spominjali v svojih molitvah. Spomin nanje bomo počastili tudi s tem, da bomo še odločneje premagovali »kulturo smrti« z zavzemanjem za medsebojno spoštovanje in sodelovanje, za dosledno pravno državo in spoštovanje človeškega življenja tudi pred rojstvom in ob izteku življenja ter ne nazadnje z enotnostjo, solidarnostjo, samodisciplino in medsebojno podporo v boju proti epidemiji.
V Ljubljani, 27. oktobra 2020
Nadškof msgr. dr. Anton Stres,
Predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK
