»Ljubezen nikoli ne mine!«
Praznik velike noči je praznik veselja in upanja, ker se je zgodila zmaga ljubezni nad grehom in smrtjo. Slavimo zmago novega načina življenja, ki nam ga podarja Bog Oče po svojem Sinu, ki je za človeka šel do konca. Letošnje praznovanje Velike noči bi se nas moralo še globlje dotakniti, saj smo skoraj na domačem pragu priča ponovno največjim krutostim vojne, ki maličijo človeško dostojanstvo in razkrivajo, česa je sposoben človek, ki se prepusti zgolj naravnemu življenju. Zmaličenje pravičnega Sina človekovega na Veliki petek postaja še bolj realna in predstavljiva podoba. Tudi med nami je veliko stisk, ki so posledica dolgotrajne pandemije, osebnih dram, prepirov, brezbrižnosti, nepoštenosti, cinizma, laži in zanikanja, sprenevedanja in sovraštva. Tudi v tem prazničnem času vsi ne morejo ali ne želijo sprejeti oznanila o odpuščanju, miru in veselju.
Veliki petek je zato neločljivi del praznika velike noči. Tudi zato, ker oznanja podobo Boga Očeta, ki s svojo ljubeznijo vedno preseneča. Za rešitev človeka in za njegovo vrnitev v Življenje izroča ljubljenega Sina, da vstopa v ta svet in se dotakne tudi tiste zadnje rane, ki si jo je človek prizadel z zavrnitvijo odnosa z njim. S tem ko izkuša izdajo s strani prijateljev, sovraštvo sovražnikov, krutost vojakov, neupravičeno nasilje, posmehovanje voditeljev ljudstva in bogokletje, sprejema Božji Sin nase vse človekove rane in smrti. Tudi skrajno oddaljenost od Boga, ko na križu kliče: »O Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil.« Vse to, da človek več ne bi poznal stiske in bolečine, kjer ne bi mogel klicati in priklicati Boga. Razdaljo med človekom in Bogom zaobjema objem med Sinom in nebeškim Očetom. Razdalja med nebesi in peklom izginja v zvestobi Očeta Sinu in Sina Očetu. Vstali Gospod more rešiti vse, ki se izgubljajo v tej praznini razdalje med Bogom in človekom, ki jo polni zlo. Svetloba tega objema, svetloba velike noči, ki se razlije, kamorkoli pade človek, razsvetli globine človeške smrti. Kristusova roka se sklanja k nam, k vsakemu, tudi v podzemlje. In če mi odpremo svojo roko in se pustimo prijeti in objeti, nas dvigne. V Sinu in skupaj z Njim smrt sama postane dejanje življenja, novega življenja, ki raste iz ljubezni, ki se ne boji več zase, ki »vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese« (1Kor 13,7). Uresničuje se Velika noč, prehod iz ustvarjenega v kraljestvo Očeta.
Spoštovani, želim vam, da bi vas praznični dnevi napolnili s tem velikonočnim upanjem. Na kakršnikoli način že pride do vas. Bog je namreč izredno iznajdljiv in ljubezen najde pravi način. Želim vam, da bi lahko drug drugemu s svojim življenjem pričali, da je v Kristusovem vstajenju mogoče tudi naše upanje, naša prihodnost – naše vstajenje. Želim vam, da bi lahko v Cerkvi, v občestvu verujočih v Dar življenja, našli oporo, toplino in luč na svoji poti h Gospodu življenja. Lepe velikonočne praznike ter miru in veselja v Svetem Duhu vam želim! Kristus je vstal!
Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
celjski škof
