1. Sodobni človek med upanjem in obupom

V čem je smisel, da smo kristjani? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, se moramo najprej vprašati, v čem je smisel česar koli. Ali naše življenje oblikuje nek višji cilj, ki mu daje pomen, ali ne? Krščanstvo je bodisi poskus, da odgovorimo na to najbolj temeljno vprašanje, ali pa ni nič. Zanimiva je starodavna pesem, ki govori o mladem fantu, ki umre, ob smrti pa je soočen z vitezom, ki predstavlja hudiča.

'O, kam pa greš?', je vprašal vitez na poti.
'Srečal bom svojega Boga,' je odvrnil deček, ki je obstal,
in je stal in je stal in dobro je bilo, da je stal.
'Srečal bom svojega Boga,' je odvrnil deček na poti.

V obdobju kuge hudič preizkuša dečka in ga želi prepričati, da življenje sega do groba in nič dlje. Deček pa gre kar naprej, »s trdno palico v roki«. Upre se skušnjavi obupa in nadaljuje svojo pot proti Božjemu kraljestvu. In to je vprašanje, ki v današnjem času bega mnoge ljudi. Ali smo kam namenjeni? Ali smo usmerjeni proti nekemu končnemu cilju? In če nismo, v čem je potem smisel česar koli, celo tega, da zjutraj vstanemo iz postelje? To je vprašanje, ki pogosto ni jasno izraženo, morda zato, ker se bojimo, da bi odgovor nanj utegnil biti negativen. Gre za vprašanje, ali si drznemo upati ali ne, ali upamo stopiti na pot, biti življenjski romarji, avanturisti?

Naslov najbolj znane Gauguinove slike je D'ou venons-nous? Que sommes nous? Ou allons-nous? (Od kod prihajamo? Kaj smo? Kam smo namenjeni?). Naslikal jo je leta 1897 in to je bila njegova oporoka, preden je naslednje leto skušal storiti samomor. Z zahoda je pobegnil na Tahiti, da bi tam našel raj, pa je bil ta že uničen. Leta 1891 se je odselil na še bolj odmaknjeno otočje Marquesas, vendar so ga kolonialna administracija in misijonarji že prehiteli. Raja ni bilo več, in Gauguin je obupal.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je vladal neskončen občutek obetov v prihodnosti. Vse se je zdelo mogoče. Po mnogih pariških zidovih je bil zapisan izrek L'imagination au pouvoir! (Naj vlada domišljija!). Celo v Angliji Beatlov so stvari veliko obetale. Kraljestvo je torej moralo biti blizu. To je bil še zadnji odmev zaupanja naših viktorijanskih prednikov. Ali kot je zapisal Dickens, eden najodličnejših viktorijancev, »Čas se bliža koncu, in svet v svojem bistvu postaja boljši, nežnejši, obzirnejši in obetajoč, ko se vrti.«

Tega zaupanja zdaj v veliki meri ni več. Eden izmed trenutkov, ko smo ga izgubili, je bil, začuda, padec berlinskega zidu leta 1989. Ali kot pravi znani Fukuyamov izrek, zgodovina se je končala. Sanje o koreniti preobrazbi človeštva so oslabele. Oliver Bennett z univerze v Warwicku v svojem delu Kulturni pesimizem: Pripovedi o padcu v postmodernem svetu trdi, da kljub razmahu bogastva v mnogih zahodnih državah množično trpimo za depresijo. V naših mestih vlada vedno več nasilja, razvijajo se tolpe, vse več je zlorabe drog, in če pogledamo svet s širšega zornega kota, se pojavljajo vedno večje razlike med bogatimi in revnimi, AIDS se širi z nepojmljivo hitrostjo, grozijo nam ekološke katastrofe ter, kar je najhuje, spori med religijami in širjenje terorizma.

Kaj drugega brez obetov za prihodnost lahko storimo mi, zdajšnja generacija, kot da živimo v sedanjosti? Hugh Rayment-Pickard je zapisal: »Okoli sebe vidimo novodobne religije, ki nam ponujajo individualno usmiljenje in takojšnjo potešitev; družbo, ki jo naprej žene potrošništvo; zahtevo po takojšnjem sporazumevanju; sum 'ideologij'; kratkoročnost javne politike; apatijo volivcev; in krščanske Cerkve, ki se vedno več ukvarjajo z vprašanji notranje ureditve, osebne spreobrnitve in posameznikovega moralnega vedenja. Vera sodobnikov, da lahko resnično izboljšamo svet, je vedno šibkejša. Sedanjost je naše novo časovno obzorje, naš varen pristan v oceanu časa.«

Ironija je, da naši otroci odraščajo z obširnejšim pojmovanjem časa kot katera koli druga generacija. Vsak otrok ve, da živimo med velikim pokom in veliko zmrzaljo, ko se bo celoten svet ohladil. Številni otroci na zahodu vedo več o dinozavrih kot o kravah in ovcah. Dosti bolje razlikujejo triceratopsa od tiranozavra, kot škotsko govedo od frizijskega. Toda v tej zgodbi našega vesolja in celo našega planeta ljudje nimamo kakšnega posebnega mesta. Verjetno se naš obstoj ni začel z izumrtjem zadnjega dinozavra, in ko bomo izumrli mi, bo na svetu verjetno še zelo veliko različnih hroščev. Edina razlika, ki jo lahko naredi človeštvo, je negativna s tem, ko s svojim pohlepom ustvarjamo ekološke katastrofe in izdelujemo bombe. To ni zgodba, ki bi nam kar koli obljubljala. Darwin, drugi tipični predstavnik viktorijanske dobe, nam je pomagal pri odkritju zgodbe, ki dokazuje našo nepomembnost. Njegova zgodba je bila znamenje močnega zaupanja ljudi v viktorijanski dobi, vendar nam ne nudi nobene osnove za naše lastno zaupanje v prihodnosti. Od 11. septembra 2001 dalje lahko seveda napovedujemo drugačno zgodbo v prihodnosti, vojno proti terorizmu ali sveto vojno proti Zahodu. To ne obljublja nič drugega kot nenehno nasilje. Kaj sploh lahko šteje za zmago? Sir Michael Rees, predsednik Kraljevega združenja, je nedavno objavil knjigo z naslovom »Naše zadnje stoletje? Ali bo človeška rasa preživela enaindvajseto stoletje?

To je torej morebiti čudovit trenutek za krščanstvo. Če bomo zmogli poiskati način, kako živeti in deliti naše krščansko upanje, potem bomo ponudili nekaj, po čemer žeja ves svet. Upanje naših krščanskih prednikov je bilo zaščiteno z optimizmom celotne družbe. To je bil neke vrste krst našega zaupanja v vladanje. Družba je verjela, da je na poti proti veličastni materialni prihodnosti. Verjeli smo, da pot pelje še malce dlje, do Božjega kraljestva. Zdaj lahko ponudimo nekaj zelo posebnega in redkega, namreč upanje, ki se ne opira na posvetne pohodne palice, ampak je novo, sveže in zaželeno. Kako naj to ponudimo? Naše Cerkve pogosto same občutijo nekakšno krizo brezupa. Opažamo lahko vedno manjše število ljudi v cerkvah, izgubljanje živcev, notranje razdelitve. Glavne Cerkve v Evropi so same izgubile pogum. Koliko upanja je torej še ostalo?

Ali naj za prihodnost ponudimo drugačno zgodbo? Verujemo v zmago dobrega nad zlim ob koncu časov. Verujemo v prihod Božjega kraljestva, in v konec smrti in vsega trpljenja. Nimamo pa zgodbe, s katero bi razložili, kako se bo vse to zgodilo. Ne moremo odpreti knjige Razodetja in reči: »Poslušajte, vse je v redu. Pet kug smo že preživeli, čakata nas samo še dve.« Nimamo posebnih podatkov o tem, kaj vse še čaka človeštvo v naslednjih stotih ali tisočih letih.

2. Vse je obvladovano, načrtovano: in kje je prostor za hvaležnost in presenečenja

»Ko enkrat obstaja načrt, ga je potrebno uresničiti, vire za ta načrt pa je potrebno nadzorovati in upravljati. Tiste, ki se z načrtom ne strinjajo ali pri njem nočejo sodelovati, je prav tako potrebno 'upravljati'. Celoten projekt uresničevanja načrtovane prihodnosti zahteva domnevo, ki jo Adorno in Horheimer imenujeta 'instrumentalni vzrok': nadzorovana razumskost, ki celotno naravo sili v služenje lastnim ciljem.« Cilj načrta je bil morda pogosto človekova svoboda, vendar smo v zadnjem stoletju lahko videli, da jo pogosto uniči.

Pred 25. leti sem prvič obiskal Auschwitz. Tam sem videl velikanski zemljevid, na katerem so vrisane železniške poti, ki iz vse Evrope vodijo v koncentracijsko taborišče. Tiri se zaključijo v plinskih celicah. Dobesedno pomenijo konec poti. Vse tisto načrtovanje in risanje zemljevidov za prihodnost se je končalo v obupu in z milijoni mrtvih. Rabin Hugo Gryn opisuje, kako je bil vhod v Auschwitz, ko ga je obiskal sam, posejan z odvrženimi tefilini, judovskimi molitvenimi jermeni v škatlicah, ki vsebujejo zvitke, popisane z besedami iz Tore. Te jermene s škatlicami judje uporabljajo pri vsakodnevni molitvi. To je bil znak, da tu v taborišču molitev ni imela več nikakršnega smisla. Auschwitz je sam postal neke vrste romarski kraj. Mladi, v črnino oblečeni ljudje, v menjajočem se ritmu izgovarjajo imena vseh tistih, ki so tam umrli, kot da bi prepevali psalme. To je romanje, ki našim upom postavlja največji izziv.

Številni ljudje se bojijo, da bo vojna proti terorizmu postala podoben zemljevid, ki bo privedla do še več nasilja. Eden izmed sodelavcev nekdanjega ameriškega predsednika Georga Busha je demokrate obtožil, da pripadajo »družbi, ki temelji na stvarnosti«, da so tisti, ki »verjamejo, da rešitve izhajajo iz pravne obravnave vidne resničnosti«. Bushev sodelavec je vztrajal, da »svet tako več ne deluje. Smo igralci zgodovine in vi, vsi vi, boste morali le preučevati tisto, kar mi dejansko počnemo«. Katera postaja bo na zemljevidu sveta naslednja po Afganistanu in Iraku? Sirija? Severna Koreja? To ne pomeni, da moramo nedejavno obsedeti in čakati na prihodnost. Oprezni pa moramo biti do tistih, ki so si zamislili že popoln načrt in silijo vse, naj se zgledujejo po njem. In prav ta popoln načrt je največja grožnja človeštvu in človeku kot takemu v njegovem iskanju svobode? Ali je sploh še kje prostor za presenečenja, za svobodo bivanja, ki odpira neskončne možnosti? Popoln načrt je uničenje človekove svobode!

Krščanstvo ne ponuja zemljevida, lahko pa pove svojo zgodbo in ne sme in ne more govoriti o nekem popolnem načrtu in pri tem zaiti v arogantni dogmatizem in poceni moraliziranje. Jedro naše zgodbe so tisti trije dnevi (velikonočna skrivnost), ki nas popeljejo od zadnje večerje do praznega groba. Vendar je bila zadnja večerja tudi trenutek, ko se je učencem zazdelo, da so izgubili zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovali o prihodnosti. Na poti v Jeruzalem jih je naprej gnala ta ista zgodba o tem, kaj se ima zgoditi. Ne vemo natančno, kakšna je bila ta zgodba, ampak gotovo je govorila o tem, kako bodo Rimljane izgnali iz Jeruzalema, kako bo Jeruzalem znova vstal in Jezus bo njegov vojskujoči se kralj. Ali kot sta učenca na poti v Emavs priznala Jezusu: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21). Kakršno koli zgodbo so že pripovedovali, tistega večera se je sesula. Juda je prodal Jezusa; Peter ga zataji.

3. 'Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide' (Vaclav Havel)

Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje definiral takole: »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nek smisel. Kljub norosti preteklega stoletja s svetovnima vojnama, z jedrskimi bombami, z genocidom in holokavstom vred, človeški obstoj ni obsojen na nesmisel.

Naše upanje v dokončno svobodo bivanja (nebesa) ne pomeni zmage neke nesmiselne sile: vojske, kapitalističnega ali komunističnega gospodarstva, ali pa katere koli rase ali družbenega razreda. To je dokončna in nepredstavljiva zmaga pomena. Naša zgodba se začne, ko Bog spregovori prvo besedo, in stvarstvo je tu. Bog reče: Bodi svetloba! In nastala je svetloba. S tem je ustvaril to, kar sveti Maksim spovednik imenuje »neizmerna moč modrosti«. Obstoj ni golo dejstvo. Je obstajanje v naročju Božje besede. Zato razumevanje stvari ne pomeni, da jim vsiljujemo poljuben pomen: pomeni, da sklepamo stik s Stvarnikom, ki stvarem daje obstoj. In od tedaj, ko je Adam poimenoval živali, smo bili poklicani, da te besede izrekamo, dokler nas ne privedejo do izpolnitve stvarstva, do Božjega kraljestva. Kadar koli govorimo drug z drugim ali pa drug o drugem, smo Božji partnerji v stvarstvu ali pa ga skušamo spodkopati.

Naš svet pa je trenutno v obdobju korenitih sprememb. Na Zahodu lahko opazimo vse znake konca industrijske revolucije. Stara težka industrija počasi izginja. Živimo v novem svetu, ki ga Zygmunt Bauman z univerze v Leedsu in univerze v Varšavi imenuje tekoča sodobnost. V tem svetu ne trgujemo toliko s težkimi dobrinami – z jeklom, s premogom in podobnim, pač pa s podobami, logotipi, simboli in znaki. Živimo v družbi, ki so jo označili za »s simboli zasičeno«. V tem novem svetu nenavadno osredotočanje kristjanov na moč znamenj morda niti ne deluje tako nespametno. Če uspemo najti znamenja upanja, bo svet postal pozoren in jih bo v trenutku razposlal naokoli po spletnem omrežju. Pomislite le na drobno, ranljivo figuro pred tanki na Trgu večnega miru. V nekaj urah je bila njegova podoba vidna po vsem svetu in vlade četrtine človeštva so bile pretresene.

Tudi sveti Frančišek je bil človek, ki je svetu govoril prek simbolnih dejanj; svetu, ki je bil, tako kot zdaj naš, v obdobju temeljite preobrazbe. G. K. Chesterton je zapisal: Besede, ki jih je izrekel, si je bilo lažje zapomniti kot besede, ki jih je zapisal. Dejanja, ki jih je storil, so bila izvirnejša kot besede, ki jih je izrekel ... Od trenutka, ko je oddal svoja oblačila in jih vrgel očetu pred noge, pa do trenutka, ko je pred smrtjo, iztegnjen v obliki križa, legel na golo zemljo, je bilo njegovo življenje sestavljeno iz tega nezavednega odnosa in odločnih dejanj. Prav zato je bil Giotto idealni umetnik za upodobitev svetega Frančiška. Njegove freske nam bodo vekomaj prikazovale pomen Frančiškovih dejanj. Kar odzvanjajo in podaljšujejo vsa njegova ustvarjalna dejanja.

Seveda so teroristi, ki so 11. septembra 2001 izvedli teroristični napad, dobro razumeli pomen simboličnih dejanj. Uničenje življenj in storjena materialna škoda sta bila grozljiva, resnično nepopisna, vendar je bil celoten napad načrtovan kot simbolični dogodek, simboli moderne komunikacije, reaktivna letala, ki se zaletijo v simbole ameriške vojaške in gospodarske moči, v Pentagon in v dvojčka Svetovnega trgovinskega središča. To je bil simboličen dogodek, poln nasilja, ki je sporočilo prenašal brez komunikacije. In prav zato je edini resnično učinkoviti odziv na to lahko le z drugimi dejanji, ki sporočajo našo ustvarjalnost in ne uničevalnost, odpuščanje in ne nasilja. Za večino od nas je bila prva stvar, ki smo jo opazili po tragediji, prihod gasilcev, ki so bili pripravljeni darovati svoja življenja.

Če smo pozorni na pomen in ne na surovo silo, potem si z Bogom delimo Besedo, ki nas vodi v Božje kraljestvo, ki pravi »Naj človeška bitja vzcvetijo« in zares bomo vzcveteli. V Shakespearovem Beneškem trgovcu Porzia pravi: »Kak daleč meče žarke mala sveča, kot dobro delo na hudobnem svetu«.

4. Luč je v srcu teme; zora se prične, ko dokončno vstopimo v noč

Upati ne pomeni zgolj staviti, da je dobrota močnejša od zla. Ni zgolj naše zaupanje, da bo Bog imel zadnjo besedo, kot kakšen junak na Zahodu, ki v zadnjem trenutku prigalopira in nas reši. S tem znamenjem Jezus sprejema resnično temačno dejanje, umor Božjega sina, in z njegovo pomočjo to dejanje obrodi sadove. Zatorej v zgodovini človeštva ne obstaja nič, česar na način, ki ga ne moremo predvideti, ne bi zmogli sprejeti in kar ne obrodi sadeža. Karl Barth je dejal, da je bila Mozartova glasba tako močna zato, ker je vsebovala gromozanski Ne, ki ga je pogoltnil zmagoslavni Da. Ali kot je zapisal Rowan Williams: »Luč je v srcu teme; zora se prične, ko dokončno vstopimo v noč«.

Ko je papež Janez Pavel II. obiskal Jeruzalem, je bilo po besedah rabina Jonathana Sachsa precej Izraelcev v dvomu. Kaj se s tem obiskom lahko spremeni? Še več besed. Papež pa je položaj spremenil, ko je obiskal zid objokovanja in se tiho pomešal med jude, ki so žalovali za podrtim templjem. Z njimi je delil obup. Ganjeni so bili »ob pogledu na krhkega, osamljenega človeka, ki je stal ob zidu, nekdanjem templju, in s seboj nosil težo stoletij odtujitve, odločen, da se pokesa preteklosti in zariše novo pot v prihodnost«. Znamenja, ki govorijo, delujejo.

Na Zahodu se Cerkev sooča s svojo lastno izdajo, ki jo mora sprejeti. Spolne zlorabe, ki jih zagreši majhen odstotek duhovnikov. Številni cerkveni voditelji so očitno upali, da se bodo nekega jutra prebudili in ugotovili, da je nočne more konec in da lahko mirno nadaljujejo s svojim delom. Vendar moramo drzno upati, da se tudi s to bolečino lahko soočimo z jasnostjo in upanjem. Prav tako kot je Jezus sprejel Judeževo izdajstvo, si lahko mi drznemo sprejeti izdajstvo, ki ga predstavljajo spolne zlorabe, z zaupanjem, da tudi to lahko obrodi sadove. Enda McDonagh se sprašuje, ali si upamo deliti obup tistih, ki so bili zlorabljeni. »Ali smo namenjeni brezupu, brezupu, ki je težil te žrtve (spolne zlorabe) skozi desetletja, ko so iskali ljubečo roko pastirja, da bi jih spremljala skozi njihovo temo?« Prav tam se moramo zdaj zbrati vsi, kot bratje in sestre v Kristusu, in se potruditi, da bi z njimi delili njihovo bolečino, temo in brezup. Morda bomo skupaj z njimi odkrili novo, živahno upanje. Če pa zbežimo, bo trenutek jalov, kot da bi se bil Jezus skušal odplaziti skozi zadnja vrata, namesto da bi se soočil s temno nočjo izdajstva.

5. Današnji dan, ta trenutek je moja končnost in večnost hkrati

Človek kot tak hrepeni po večnosti. Vendar večnost ni tisto, kar se bo zgodilo ob koncu časov, ko bomo že umrli. Začenja se zdaj, kadar koli si z Gospodom delimo življenje. Začne se vsakokrat, ko sovraštvo premagamo z ljubeznijo. Zdajšnje generacije dejansko ne živijo v sedanjem trenutku, ampak za to, kar se ima vsak hip zgoditi, za zadoščenje, ki jim bo vsak trenutek dano, za trenuten nakup, za nekaj, kar bodo s slastjo použili. Hrepenimo po zaključku. Upanje pomeni, da si drznemo dopustiti Božji večnosti prodreti skozi oblake ta trenutek. Upati pomeni živeti v sedanjem trenutku, v katerem se lahko zgodi kar koli. Ali kot je zapisal mojster Eckhart, dominikanec iz štirinajstega stoletja: »Kaj je današnji dan? Današnji dan je večnost.«

Leta 1966 sta papež Pavel VI. in anglikanski nadškof Michael Ramsey skupaj obhajala ekumensko bogoslužje v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja v Rimu. Podpisala sta skupno izjavo, ki je potrjevala njuno željo po edinosti. Nato je papež nadškofa potegnil na stran, da bi mu pokazal nekaj fresk. Nenadoma je Ramseya prosil, naj si sname škofovski prstan. Ramsey je bil globoko začuden, vendar je to naposled tudi storil. Papež mu je na prst nataknil svoj prstan, ki ga je nosil kot milanski nadškof. Ramsey je bruhnil v jok in prstan nosil do konca svojega življenja. To je taisti prstan, ki ga je nosil nadškof Rowan Williams, ko je prvič obiskal papeža Janeza Pavla II. Večkrat so že poudarili, da obstaja protislovje med to gesto priznanja in med uradnim katoliškim zavračanjem priznanja anglikanskemu redu. Vendar to dejanje ni bilo izraz posega v prihodnost. Z izražanjem upanja nam je prihodnost približalo.

John Cleese je v filmu Clockwise (V smeri urinih kazalcev) povedal: »Nič nimam proti obupu; ne prenesem pa upanja.« Upanje pomeni izziv naši vdanosti v usodo, zato v nas povzroča toliko nemira. Eric Hoffer je zapisal, da »tisti, ki želijo preobraziti narod ali svet, tega ne morejo storiti s širjenjem nezadovoljstva ali poveljevanjem le-temu ali s predstavljanjem razumnosti in zaželenosti načrtovanih sprememb ali pa s siljenjem ljudi v nov način življenja. Znati morajo gojiti in razširjati ekstravagantno upanje.« Okoli šestine svetovnega prebivalstva živi v ekstremni revščini. Ta vsakodnevno pobije približno dvajset tisoč ljudi. Vzrok njihove smrti ni nič drugega kot to, da so izjemno revni. Sploh ni neuresničljiva trditev, da lahko ekstremno revščino v prvi četrtini enaindvajsetega stoletja občutno zmanjšamo. Kot kristjani bi morali zavračati vdanost v usodo in skušali doseči konec revščine. Kot kristjani nimamo kakšnega posebnega gospodarskega ali političnega vpogleda v način, kako bi lahko to storili, lahko pa oddajamo znamenja, ki izražajo naše upanje. To od nas zahteva domišljijo in pogum. Če bodo ljudje videli, da so kristjani pripravljeni storiti kakšno malce noro stvar, namesto da se vedno plašno umaknejo, ker pač morda ne bo uspela, ali pa zato, ker jih ljudje zaradi tega utegnejo ne imeti radi, potem bodo okusili delček našega ekstravagantnega upanja.

6. Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja (C. Peguy)

V Peguyevi znani pesmi o upanju pesnik ugotavlja, da upanje upodablja njegova devetletna hči. »Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja.«

Raziskava o evropskih vrednotah kaže, da se vedno več mladih Evropejcev ubada s smrtjo. Morda smo se zaradi propada velikih zgodb, ki so v preteklem stoletju obljubljale prihodnost človeštvu, bolj osredotočili na našo osebno usodo. Večina mladih katoličanov iz nekega razloga veruje v nebesa, medtem ko mladi protestantje verujejo zgolj v življenje po smrti. Dandanes se manj ljudi odloči za krst ali za cerkveno poroko, večina pa še vedno računa na to, da bo Cerkev poskrbela za njih, ko bodo umrli. Francija je ena izmed najbolj sekulariziranih držav v Evropi, še vedno pa si 70 odstotkov Francozov želi cerkven pogreb. Celo predsednik François Mitterrand, znani agnostik, je pred smrtjo zapustil zagonetna navodila: »Maša bi bila mogoča.« In je bil deležen dveh vzporednih maš zadušnic.

Jezusovo znamenje med zadnjo večerjo je bilo čudovito. Če naj govori o upanju pred obličjem smrti, potem mora biti ponovno uprizorjeno na čudovit način. Cerkveni nauk je pogosto sprejet s sumničenjem. Dogma je v naši družbi grda beseda. Vendar ima lepota svojo lastno oblast. Izraža naše komaj izoblikovano upanje, da morda v našem življenju vendarle obstaja nek končni pomen. Lepota izraža upanje, da romanje našega obstoja dejansko nekam vodi, četudi ne znamo povedati kam in kako. Lepota ni zgolj okrasek na liturgični torti. Sama po sebi je pomembna. C. S. Lewis je zapisal, da lepota vzbuja željo po naši »lastni daljni deželi«, po domu, po katerem hrepenimo in ga nismo nikoli videli. Ko se je Ellen MacArthur bližala koncu samostojnega potovanja okoli sveta na svoji jahti, je vedela, da je blizu doma, ko je zaduhala zemljo, še preden jo je zagledala. Lepota nam daje okusiti Božje kraljestvo.

George Steiner v svojem delu Resnične prisotnosti predlaga, da je umetniška stvaritev najbližje, kolikor se lahko približamo občutku Božje ustvarjalnosti. »Globoko v vsakem umetniškem dejanju leži sen o absolutnem skoku iz niča, sen o iznajdbi neke izpovedne oblike, ki bo tako nova, tako edinstvena za svojega stvaritelja, da bo dobesedno svet pustila za seboj«. Čudovito umetniško delo izzove v nas tisti prvi zgodi se, ko je Bog rekel, naj bo svetloba. Pred obličjem smrti je lepota tista, ki govori o našem upanju ponovnega rojstva in večnosti. Yeats je rekel, da »nihče ne more ustvarjati, kot so to počeli Shakespeare, Homer, Sofokles, če ne veruje z vsem svojim bitjem, da je človekova duša nesmrtna«.

7. Beseda, s katero Bog ustvari svet, je bila pesem …

John Donne je verjel, da je bila beseda, s katero je Bog ustvaril svet, pesem. To je rdeča nit, ki se prepleta skozi vse naše izročilo, od psalmista, ki je skozi vse stvarstvo opeval Boga, do srednjeveških teorij o glasbi zvezd, pa do sodobnih godalnih teorij o snovi in njeni harmoniji. Michio Kaku je dejal: »Fizika ni nič drugega kot zakoni harmonije. Vesolje je lahko simfonija teh zvenečih strun, Božji um, o katerem je pisal Einstein, Božji um pa je lahko kozmična glasba, kozmična glasba, ki odmeva skozi desetdimenzionalni nadprostor«. In tako z glasbo izražamo tudi naše upanje o prostoru, kjer, kot je rekel Donne, »ne bo ne hrupa ne tišine, pač pa ena sama glasba, ne bo ne strahov ne upov, pač pa ena sama lastnina, ne bo ne sovražnikov ne prijateljev, pač pa ena sama skupnost in Istovetnost, ne bo ne konca ne začetka, pač pa ena sama večnost«.

Torej je eno izmed znamenj, ki ga pred obličjem smrti potrebujemo, glasba, osminke in četrtinke na glasbenem papirju. Ponoči, ko psalmista premaga obup, zakliče: »Zbudi se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo.« (Ps 57,9). Navsezadnje je glasba tista, ki prežene temo, in govori o upanju, ki si ga sploh ne znamo predstavljati. Glasba je najbolj telesna in obenem najbolj abstraktna umetnost, učlovečen pomen, ki ga ne more zatreti nobena sila.

'Upanje' je stvar s perutmi,
ki plahuta v duši
in poje melodijo brez besed.
In se ne konča – nikoli.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof