POSLUŠAJTE
»Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,37)
»Čujte!« To je glavno sporočilo vstopa v veliki čas adventa pred praznikom rojstva našega Gospoda. Naša prošnja in naš cilj tega časa sta, da bi spet na novo odkrili živega Boga v našem življenju.
Vedno znova slišimo preroški poziv k budnosti. Čeprav bi človek v tem predprazničnem obdobju lažje slišal obljubo, da se bomo za praznike končno lahko odpočili, naspali in si nabrali miru, ki nam ga v tem času zelo manjka.
Čuječnost je tisto kar daje kvaliteto in lepoto našemu življenju. Če želimo, da bi bil adventni čas res čas, ko bomo okrepili svojo vero, da bomo lahko začutili bližino Boga v našem življenju, je potrebno vedno znova odpirati srca in lomiti tiste navade, ki se tako hitro obesijo na naše mišljenje in ravnanje kot oklep, da več ne vidimo in ne slišimo.
Odpreti je potrebno oči, ušesa in srce za tisto, kar se resnično dogaja v nas in okrog nas in to živeti bolj zavestno, bolj pozorno, bolj hvaležno, bolj z ljubeznijo, bolj resnično – bolj z Bogom.
Bog nam vsak dan govori na različne načine, On je vedno z nami, vprašanje pa je, kje smo mi, kaj mi slišimo, kje hodimo. Prevečkrat ostajamo sami v svojih skrbeh, mislih, strahovih, žalostih, načrtih, kakor da ne bi bilo Boga.
A vera je nekaj živega, je nekaj vsakdanjega, je odnos, je življenje! Vsak od nas ima izkušnjo, da se odnosi, če jih ne negujemo, posušijo, ker so nekaj živega. To velja tako za odnose v družini, med zakonci, med prijatelji – in končno tudi z Bogom. Če ne vlagamo v odnos, ta zamre.
Če se zavedamo, kako pomembni so za nas odnosi, kako potrebujemo drug drugega, potem bomo iznajdljivi in bomo naredili vse, da bomo odnose negovali, se zanje borili in vanje vlagali. Samo v lepih odnosi se namreč da lepo in srečno živeti. Nihče ne more srečno živeti sam.
Namen adventa je prav to, da bi okrepili naše hrepenenje po Bogu kot tistemu, ki je živ in resničen med nami, da bi ga čutili in slišali v svojem življenju.
Zato lahko razumemo to opozorilo starozaveznih prerokov in Jezusa, ki nas vedno znova vabijo, naj se v adventu ne ustavimo samo pri zunanjih pozornostih, okrasitvah in praznični mizi, da ne bo božič samo eden izmed zunanjih dogodkov, ki jih je že toliko, da smo od njih utrujeni.
Zato k besedi ČUJTE spada tudi druga: POSLUŠAJTE! Za vsakega od nas ima Gospod besedo, znamenje, ki odpre pogled in se lahko dotakne srca.
POSLUŠATI je tista beseda, ki si jo je Cerkev v teh zadnjih dveh letih procesa sinode zapisala na transparent. Učiti se POSLUŠATI. To je naša prva naloga, ki nam jo daje Gospod in nam jo je na začetku sinode na srce položil papež Frančišek.
Pogosto nam je veliko lažje govoriti kot poslušati. Zdi se nam, da veliko vemo o Bogu, o Cerkvi, drug o drugem, zato nam je včasih še težje poslušati in s tem spremeniti kakšno svoje mnenje.
Skoraj ves mesec oktober smo na zasedanju škofovske sinode v Rimu vsak dan prihajali skupaj prav s tem namenom – da bi se res poslušali. Metoda pogovora je bila zelo preprosta, a učinkovita, za takšno veliko cerkveno srečanje pa nekaj posebnega in novega. Sedeli smo namreč po skupinah od 10 do 12 za okroglimi mizami in se o vsaki temi pogovarjali v treh krogih.
V prvem krogu je vsak v treh minutah predstavil svoj pogled, v drugem krogu je bilo potrebno povedati to, kar smo slišali od drugih in nam je najbolj ostalo v srcu, v tretjem krogu pa smo že začeli zbirati in zapisovati tisto, kar je nastalo kot skupno, kar nas povezuje ali kje smo različni. Med vsakim krogom so bile štiri minute tišine za tiho molitev k Svetemu Duhu.
Najtežji je bil drugi krog – zapomniti si in ponoviti tisto, kar je bilo rečeno s strani drugih. Zavedali smo se, kako slabo poslušamo, kako se vsak najraje vrti okoli svojih misli in med tem ko drug govori, že pripravljamo svoje odgovore. V resnici pa se ne slišimo in ne pogovarjamo. To je bila najmočnejša vaja našega sinodalnega srečanja. Spoznali smo, da je glavni razlog naših nesporazumom in konfliktov prav to, da se več ne slišimo in da začnemo govoriti vsak v svojo smer.
V sinodalni Cerkvi smo si zato dali kot prvo nalogo to, da se učimo poslušati drug drugega; kar pomeni, da se učimo spregovoriti o problemih, da iščemo možnosti, kako bi prišli skupaj, kako bi se pogovarjali in skupaj iskali rešitve.
Enako velja za vse naše odnose, kjer vsi potrebujemo lekcije poslušanja. Tudi v naših molitvah pogosto bolj, kot da bi res poslušali Boga in iskali njegovo voljo in njegov navdih, govorimo samo mi, naštevamo svoje probleme, prošnje, zahteve, žalost ter zato v molitvi in v življenju tolikokrat ostajamo sami.
Poslušati pomeni biti čuječ, biti odprt, biti pripravljen sprejeti tisto, kar mi govori drugi, kar mi govori Bog.
Kot prvi adventni izziv v tem adventnem času vam predlagam prav to – da se bomo vadili v poslušanju. Bodimo bolj pozorni v naših pogovorih. Premislimo, preden rečemo, morda na kratko ponovimo; da bi znali kdaj tudi vprašati drugega in preveriti, če smo ga prav razumeli, kaj je hotel povedati. Da bomo več poslušali, kot govorili. Bodimo pozorni na to.
Vzemimo si vsak dan pet minut časa za tišino, za čas, ki ga še posebej posvetimo Bogu v tišini; ali zjutraj in zvečer, da se ne samo postavimo pred Njega, ampak da se potopimo vanj, v katerem »živimo, se gibljemo in smo!«
Če znamo prav molčati in opazovati tišino, nas ta tišina obogati in gradi tako nas kot naše odnose. Tako bomo lahko bolj Cerkev, ki čuti drug drugega, čeprav smo si različni, a imamo en in isti temelj, eno in isto hrepenenje in cilj – da bi bili enkrat v polnosti v Gospodu in Gospod v nas.
Maksimilijan Matjaž,
Celjski škof
https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/
