Papeški svet za pastoralo migrantov in itinerantov

Turizem za vse: spodbujati univerzalno dostopnost

1. Turizem za vse: spodbujati univerzalno dostopnost je geslo, ki ga je izbrala Svetovna turistična organizacija (STO) za svetovni dan turizma; kot običajno ga obhajamo 27. septembra. Sveti sedež se že od vsega začetka pridružuje tej pobudi, saj se zaveda velikega pomena kakor tudi izzivov in priložnosti za evangelizacijo v tej panogi.
V zadnjih desetletjih se je opazno povečalo število oseb, ki si lahko privoščijo čas za počitnice. Kakor navaja zadnji Barometer Svetovne turistične organizacije, je bilo leta 2015 1.184 milijonov mednarodnih turističnih prihodov, do leta 2030 pa bo številka presegla dve milijardi. K tem je treba dodati še višje številke v lokalnem turizmu.

2. Z višjim številom potnikov se je povečala tudi zavest o pozitivnih učinkih turizma, katerega vrednost in možnosti vplivajo na številna življenjska področja. Ne da bi spregledali njegove dvoumne ali negativne vidike, smo prepričani, da turizem humanizira. Ponuja priložnost za počitek in vzajemno spoznavanje kultur in narodov, je sredstvo ekonomskega razvoja, spodbuja mir in dialog, nudi možnosti za izobraževanje in osebnostno rast, daje priložnost za srečanje z naravo in za duhovno rast ter ima številne druge pozitivne značilnosti.

3. Na podlagi te pozitivne ocene in z zavestjo, da je na splošno prosti čas, turizem pa še posebej, »nuja človeške narave, ki sama po sebi izraža neodtujljivo vrednoto«,[1] smemo skleniti, podprti s strani cerkvenega učiteljstva,[2] da turizem ni samo priložnost, ampak mora biti tudi pravica vseh in ne sme biti omejen samo na določene družbene sloje ali zemljepisne predele. Tudi Svetovna turistična organizacija poudarja, da turizem »predstavlja odprto pravico vsem prebivalcem sveta na enak način [...] in nobena ovira ne sme biti postavljena na pot«.[3]
Govorimo lahko torej o »pravici do turizma«, ki je zagotovo konkretizacija pravice do »počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur in pravico do občasnega plačanega dopusta«, kakor priznava 24. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, sprejete leta 1948.

4. Toda prepoznavanje resničnosti nam dokazuje, da ta pravica ni dana vsem, temveč so številne osebe še vedno izločene iz nje. Predvsem v mnogih državah v razvoju, kjer temeljne potrebe niso zagotovljene, se lahko zdi, da je ta pravica nekaj oddaljenega, govor o njej pa nepotreben, čeprav je turistična dejavnost vir v boju proti revščini. Tudi v razvitih državah najdemo dele družbe, ki jim dostop do turizma ni omogočen.
Zato se na mednarodni ravni spodbuja t. i. »turizem za vse«, dostopen vsakomur, ki združuje pojme »dostopni turizem«, »trajnostni turizem« in »socialni turizem«.

5. Pod pojmom »dostopni turizem« razumemo napor, da bi zagotovili dostopnost turističnih destinacij in storitev vsem ne glede na kulturne ali trajne omejitve (fizične, umske, čutne) ali posebne potrebe, ki jih imajo na primer starejši in otroci.

6. Pojem »trajnostnega turizma« vključuje zavzemanje, da bi bila ta človeška dejavnost vse bolj spoštljiva do kulturne in okolijske raznolikosti krajev, ki sprejemajo turiste, glede na sedanje in prihodnje posledice. Okrožnica papeža Frančiška Laudato si' je lahko dragocen pripomoček pri dobrem upravljanju stvarstva, ki ga je Bog zaupal človeku.[4]

7. »Socialni turizem« zahteva, da tisti, ki imajo drugačno kulturo, manj ekonomskih možnosti ali ki živijo v revnejših pokrajinah, niso izključeni. Med naslovljenci tega sektorja so mladi, številčne družine, gibalno ovirane osebe ter starejši, kakor opozarja Svetovni kodeks etike v turizmu.[5]

8. Zato je treba spodbujati »turizem za vse«, ki bo etičen in trajnosten, v katerem bo zagotovljena resnična fizična, ekonomska in socialna dostopnost, da bi se izognili vsaki obliki diskriminacije. Ta predlog bo mogoče doseči samo, če si bodo zanj prizadevali vsi – politiki, gospodarstveniki, potrošniki in združenja v tej panogi.
Cerkev pozitivno ocenjuje napore v okviru »turizma za vse« ter iniciativ, ki »postavljajo turizem v službo za uresničitev osebe in družbenega razvoja«.[6] Vrsto let Cerkev ponuja svoj prispevek tako s teoretičnim razmislekom kakor tudi s konkretnimi pobudami. Številne so bile pionirske, uresničene z omejenimi ekonomskimi viri in veliko predanosti, ter so obrodile dobre sadove.

Naj bo cerkveno prizadevanje za »turizem za vse« razumljeno kot »pričevanje posebne Božje naklonjenosti najbolj ponižnim«.[7]

Vatikan, 24. junija 2016

Antonio Maria kard. Vegliò
predsednik

+ Joseph Kalathiparambil
tajnik