P. Raniero Cantalamessa je danes imel tretjo adventno pridigo za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Izhajal je iz besed apostola Pavla v pismu Kološanom: »Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih« (Kol 3,15).
Mir je sad Duha
V znanem odlomku o sadovih Duha sveti Pavel postavlja mir na tretje mesto, ko pravi: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). V tem besedilu izraz »duh« ne pomeni Svetega Duha, temveč načelo novega bivanja. Za razliko od karizem, ki so izključno dar Svetega Duha, so sadovi Duha rezultat sodelovanja med milostjo in svobodo. Razlika med darovi in sadovi Svetega Duha pa je v tem, da se darovi od osebe do osebe razlikujejo, sadovi pa so za vse enaki. V Cerkvi ne moremo biti vsi apostoli, preroki, evangelisti. Vsi pa smo lahko dobrohotni, potrpežljivi, ponižni, miroljubni. Mir, ki je sad Duha, se razlikuje od miru, ki je Božji dar in od miru, za katerega si moramo prizadevati mi sami. Mir, ki je sad Duha, pomeni trajno stanje duše, način življenja nekoga, ki je s trudom in čuječnostjo dospel do notranje umiritve. Mir, ki je sad Duha, je mir srca, je notranji mir.
Notranji mir v duhovnem izročilu Cerkve
V duhovnem izročilu Cerkve razlikujemo med vzhodno in zahodno tradicijo. Vzhodno izročilo so utemeljili puščavski očetje, ki so postavljali visok cilj notranjega življenja in sicer doseči stanje, v katerem um ne bo zaposlen z razmišljanjem, volja ne z željami, spomin ne s podobami dogodkov. Namen tega stanja je ukvarjati se samo z Bogom, misliti na Boga, želeti Boga, spominjati se Boga. Kasneje je ta duhovna struja spodbudila tudi »molitev srca« oziroma nepretrgano molitev, ki je opisana v znani knjižici »Pripoved ruskega romarja«.
V zahodnem izročilu so se istemu idealu bližali po drugi poti, ki je dostopna tako ljudem v kontemplativnem kakor v aktivnem življenju. Začetnik te poti je sveti Avguštin, ki v »Božji državi« razmišlja o različnih oblikah miru. Še najbolj pa je na predstavo o miru srca vplival z znano mislijo, ki jo najdemo v njegovih »Izpovedih« in sicer »Zase si nas ustvaril, o Bog, in naše srce je nemirno, dokler se ne spočije v tebi.« Dokler živimo na tem svetu, je kraj našega počitka Božja volja. V nebesih bo kraj našega počitka Bog sam.
Pot miru
Tudi mistiki potrjujejo Avguštinovo vizijo, da je notranji mir povezan s tem, da smo v skladu z Božjo voljo. Mojster Eckhart je zapisal: »Bolj ko prodiramo v Boga, bolj prodiramo tudi v mir. Kdor ima svoj jaz v Bogu, je v miru; kdor ima svoj jaz izven Boga, nima miru.« Ne gre torej samo za to, da sprejmemo Božjo voljo, temveč gre za to, da nimamo druge volje, kot Božjo; da torej svoji lastni volji popolnomo umremo. Bolj asketsko kot mistično pot je zarisal sveti Ignacij Lojolski z naukom o »sveti ravnodušnosti«. Ta obstaja v stanju popolne razpoložljivosti za sprejem Božje volje; pomeni, vnaprej se odpovedati vsaki osebni prednostni izbiri. Kriterij razločevanja je duhovni mir. Odločitev, ki je v skladu z Božjo voljo, nam mir srca prinese ali poglobi.
V nobeni duhovni struji, ne na vzhodu ne na zahodu, niso nikoli trdili, da mir srca dosežemo zlahka in brez truda. Če hočemo pridobiti in ohraniti notranji mir, moramo izbojevati bitko med mesom in duhom. Ta mir ni rezultat zgolj človeške volje, temveč nam je dan po Kristusovem Duhu, kot pravi sveti Pavel v pismu Rimljanom: »Če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli« (Rm 8,13).
»Hoja za Kristusom« konkretno in realno orisuje poti k miru srca. Na primer, ko pravi: »Sin, prizadevaj si, da boš raje izvrševal voljo drugih kakor svojo. Imej raje manj kot več. Išči najnižje mesto. Želi in moli, da bi se v tebi popolnoma izvršila Božja volja. Človek, ki tako dela, bo vstopil v kraljestvo miru.« Ali pa: »Sin, ne bodi radoveden, ne vznemirjaj se po nepotrebnem. Zakaj ti ni vseeno, če je ta ali oni takšen ali drugačen, če dela tako ali drugače, če govori to in ono? Saj ne boš dajal odgovora za druge, temveč samo zase.«
Mir, ker vate zaupa
V sodobni duhovnosti priznavamo vrednost tradicionalnih asketskih sredstev, hkrati pa poudarjamo tudi pozitivne načine za ohranjevanje notranjega miru. Prvi tak način je, da zaupamo v Boga in da se mu izročamo. »Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate« (Iz 26,3), beremo v knjigi preroka Izaija. Jezus pa nas v evangeliju spodbuja, naj ne bomo zaskrbljeni zaradi jutrišnjega dne, saj nebeški Oče ve, česa potrebujemo (prim. Mt 6, 8).
Bližajoči se Božič nas spominja na najbolj učinkovito sredstvo za ohranjevanje notranjega miru in sicer na gotovost, da smo ljubljeni od Boga. »Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji« oziroma, kot bi se reklo drugače, ljudem, do katerih je Bog dobrohoten. O miru ljudem, ki so Bogu po volji, govorijo tudi qumranska besedila, le da je bil med eseni Bogu po volji samo tisti, ki je pripadal njihovi sekti. V evangeliju pa so ljudje, do katerih je Bog dobrotljiv oziroma ki so Bogu po volji, prav vsi, brez izjeme. Sveti Pavel nam še pove, da je prepričanje in gotovost, da smo ljubljeni od Boga, tista prava pot za premagovanje nemira in zaskrbljenosti. Pravi namreč v pismu Rimljanom: »V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rm 8, 37).
Ob koncu pridige je p. Cantalamessa spomnil vse prisotne na besede svete Terezije Velike: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne plaši! Vse mine. Bog se ne spreminja. Potrpljenje vse doseže. Kdor ima Boga, mu nič ne manjka. Bog edini zadostuje.«
